Viškovita

O tozadevnem višku besede ene lepe,

če še tako se trudim, ni dano mi imet,

že res, je kožuh vrgel, ko krenil je iz stepe,

a se podal živalit povprek je v širni svet…

Za čudež se oklical je v svoji želji borni,

kot da bi najmanj dvorni na grahu vselej spal,

omot v koraku s časom, možgani pa okorni,

kar v roke bo zagrabil, to k vragu bo poslal.

Od nekdaj več kot zmore bi postelj si postiljal,

in zlahka se udinjal prav vsakomur, ki da,

nenehno rad bi sebi na lepše svet spreminjal,

v besedah je vseveden, v življenju, žal, ne zna.

Bogovi so mu padli naravnost izpod grive,

visoko jih umešča, na nedosegu rok,

si s tujim delom hrani vse sne nedosegljive,

ko pa mu gre narobe, je kriv usode tok…

O isti stvari zmore različno govoriti,

tako kot pač nanese, kot se mu hipno zdi,

poda se v perspektive presvetle strumno iti,

na cilju pa preblisne ga kriva smer poti…

Je dober, kadar sitost ugodje mu ponuja,

zanj etično je tisto, kar dobro mu stori,

a bolj ko slabo stiska, bolj zver se v njem prebuja,

takrat, ko zase krene, za druge mar mu ni!

Ob tozadevnem višku res sonca ni klicati,

razvoj, vsaj običajno, napredne slike tke,

čeprav – morda je višek, da svet do konca sklati,

ker vse, kar se poraja, na kraju tudi mre…

Ma, kakorkoli bode, tako bo znalo biti,

ob višku ni dileme, je zgolj približek dnu,

ko zmožnosti bo svoje šel v delo spremeniti,

uspešno tista s konja se znašla bo na psu!