Platon in druge kratke

Platon, ti, uboga faca, nič te ni ostalo,

je pastirc ob tvoji rami, zlodej vzel je šalo,

vsaj ko v umu, ta pastirc, bi bil ti do peta,

zdavnaj že spoznal bi, da v razkroj sam svet ravna!

Ko odvisno je od tiča narodno vprašanje,

čas navzdol se pridno driča, upov pa vse manj je,

kontra-cepci-ja odpade, se nagon množi,

perspektiva pa se pači, zlagoma temni!

Je v 0,3 več ruma,

kot zmore svet razuma,

pa, kar je še najhuje:

neumnost pota snuje.

Težko je brez upov življenje živeti,

čeprav so zgrešeni, ker svet je preklet,

spoznanje je kruto, brez milosti sveti…

a vseeno boljše, kot v koži telet!

Ko človečnjak s človekom se je paril,

nastala je komedija zmešnjav:

navzven se v lepšem liku je ustvaril,

navznoter pa enak v nov čas pognal.

Absurd je v tem neumnem svetu iti lastno pot,

obrnjeno na glavo, vse, povprečje je merilo,

kot eden izmed mnogih si normalen, vsaj za silo,

če nisi kokodak, potem pa si zgolj idiot.