V
Kozjestanu koze dale so svoj svet na glavo,
gosta
senca je nudila sočno, mlado travo,
a jih
senca je motila, sonce vsem naj sveti,
pohitele
so po dolgem vse zelenje žreti…
Škorci
so zaman kričali »režete si veje«,
kozji um
le kozje hvali, tujemu se smeje,
so
hlastale in do konca zeleneče snele,
segle
skorajda do raja, v pekel pa prispele…
Kjer
bilo je kaj za v usta, kozam je dišalo,
čas obete
rad pohrusta, nič jih ni ostalo,
zdaj
vse neke druge sile kozicam so krive,
ker so
same zmeketale lastne perspektive…
Ni komentarjev:
Objavite komentar