Svet utvar

Zadira pot se skozi čas,

meglice vsepovsod pršijo,

da skoznje se podobe zdijo

kot bi nadele si okras.

Korak temo v korak drobi,

okuša, tipa in okleva,

počasi želje dohiteva,

poti pa konca ni in ni…

Ni zlato vse, kar v zlatem sveti.

Zato oči so, bržčas, krive,

podobe v njih hudo varljive,

brez temeljev celo obeti!

Obraz, za novo masko star.

Za nove čase stare sheme,

iz nove malhe staro seme,

do konca isto – svet utvar.

Ob liku lik, na las sledi,

v človeku pa človeka ni.