Ej, Bubika...

Ej, Bubika, Bubika, pusti sonate,

že res, da prav zate kipe v zvezdno noč,

a sanje so sanje in, še tako zlate,

izpijejo dušo, ožamejo moč…

Že res, da življenje brsti iz hotenja,

ko kaže, v daljavah, bledico luči,

da prazno se vije, če ni hrepenenja,

obenem prav z njim bolj grenko obrodi…

Kaj ko bi v neskončnost razvlekla si raje

poti osamele, v nek svoj trnat spev,

na njih poiskala, morda, tiste kraje,

v katerih le človek s teboj bo živel…

Ej, Bubika, Bubika, vem, si še mlada,

le stežka verjameš v zven mojih besed,

z večerom, ko sonce vse bolj k temi pada,

spoznanje postavi stvari v pravi red…

Vem, zlahka je reči, in težje storiti,

ne zmoreš hoditi prek hrupnih steza,

želiš svet topliti, in dobro buditi,

a svet te raztrga, ti up potepta!

Drugačni od tebe, so sebi merilo,

njih glavno vodilo je to, kar žele,

počasi, za kapljico kap izcedilo

ob njih se bo tvoje široko srce…

Ej, Bubika, Bubika, vse se izpoje,

poslušaj škržate, za soncem pojo,

daj, živi bolj zase, in živi za svoje,

ostali pa tudi če k vragu gredo!