Ne toči
za menoj solzic,
solzé
so prehudo nadležne,
pospravi
me v trenutke bežne,
in v
pesmi ranodnevnih ptic.
Ne muči
za menoj srca,
tvoj
smeh tako lepo ogreje,
položi
me med cvetne veje,
prekrij
z muhavostjo neba.
Pa kaj
potem, če tu me ni,
če sem
obmolknil vse besede,
in če
nasmeh moj, s slike blede,
iz
dneva v dan vse bolj veni?!
Nikar
grenkobe iz oči,
s teboj
in v tebi še ostajam,
da v
sreči tvoji srečen rajam,
da
tvoja žalost me boli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar