Narod si bo pisal sodbo sam...

Bilo je brati, v teh dneh, to bruhalično trditev. Občestvu zveni v olajšanje, dejstvom v posmeh, kajti – »narod« si vseskozi piše lastne sodbe…

Pisal jo je tudi takrat, ko je pohitel korakati proti »svobodnemu tržišču«. Seveda, razumsko »nepismen« je videl, ta »narod«, le pestro ponudbo izdelkov, po nižjih, »narodu« sprejemljiv(ejš)ih cenah, s tem tudi lažje tešenje lastne potrošniške lakote, in (čeprav, morda, podzavestno) boljše pogoje urejanja vprašanja »statusne pomembnosti«, opaženosti, tozadevne uspešnosti, a to, da »narod« ni zmožen videti več od tega, da pri tovrstnih stvareh vidi le najbližje »cilje«, in niti realnosti, dosegljivosti le-teh ni zmožen ugotavljati, to vsekakor ni krivda nikakršnih »drugih«, pač pa kar »narodova«. V bistvu sploh ne gre za krivdo, pač pa za krute naravne danosti, za umsko omejene zmožnosti dojemanja…

Ja, resnično, a »narod« je videl le »lepše življenje«, zase in svoje, ni pa videl načinov, na katere začrtane poti, tudi konkretna, vodijo svoje korake. Ni videl, denimo, tega, da je moč do cenejših izdelkov, do nižjih cen priti le z – nižanjem stroškov dela! Surovin namreč ne kaže ceniti, so v omejenem obsegu, iz desetletja v desetletje njihove zaloge postajajo vse manjše, pomeni, po preprosti logiki (kateri sledijo tudi ekonomske zakonitosti), da bo cena nafte, na primer, le rasla… dokler jo nek ustrezen energent ne nadomesti, saj jo je vedno manj in postaja vse bolj dragocena…

Stroške dela je moč nižati na različne načine. Povsem preprost je tisti, ki ob istem številu zaposlenih (ali celo manjšem), ob istem strošku plač (ali celo manjšem, ali le malenkostno povišanem) poraja krepko večjo delovno učinkovitost, s tem tudi krepko večjo količino proizvedenih dobrin. Tak način, ki vodi do podaljševanja delovnega časa (ob pravzaprav enakih, lahko tudi manjših, lahko malenkostno višjih, plačah), do krutejšega odmerjanja delovnih zadolžitev in pravic (krajšanje odmorov med delom, ukinjanje nadomestil za prevoz, prehrano, nižanje ali odpravljanje stroškov, ki predstavljajo zagotavljanje delavčeve bodoče, lahko tudi sprotne, socialne varnosti… vplačevanje v pokojninski sklad, zdravstveni ipd.), je primeren za tehnološko nerazvitejše, za tiste, ki nimajo sredstev, potrebnih za vlaganje v avtomatizacijo, konkretno – (tudi) za okolje, v katerem mi živimo… ni pa primeren, nasploh, za čase vsesplošne hiperpotrošnje, s tem tudi hiperproizvodnje, saj se delavčeve roke v ničemer ne morejo kosati z uspešnostjo robotov, tekočih trakov, ki dobesedno bljuvajo, 24 ur na dan, izdelke iz svojih žrel…

Drug način, način, ki ga s pridom izkazuje tehnološko razvit(ejši) svet, pa je dodatna avtomatizacija, ki, poleg cenitve proizvodnje, s tem tudi cenitve izdelkov, prinaša v proizvodne obrate vse več strojev, in vse manj fizične delovne sile. Ob krepko povečanem obsegu proizvedenega, seveda.

Da, »narod« si vseskozi piše sodbo. In si jo je spisal tudi ob zaključku preteklega stoletja, ko je zavrgel tedanji sistem družbene ureditve, tedanjo socialno varnost, in krenil za sladkimi besedami izbrancev, taistih, ki jih je po sistemu všečnosti »narod« izbral iz lastnih, NERAZUMSKIH vrst, taistih izbrancev, ki vidijo natanko toliko, kot vidi »narod«, in se niso zmožni zavedati niti posledic lastnih aktivnosti. Celo huje, niti tega se niso zmožni naučiti, skozi vse čase, da se vse, kar zastavijo (četudi v najboljši volji), kasneje pokvari, sfiži, privede do povsem nasprotnih učinkov, kot so bili želeni! Žal!

Svobodno tržišče, nižanje stroškov in cen, neizogibno vodi do večanja števila brezposelnih (do »racionalizacije delovnega procesa«) in do nižanja realne vrednosti delavskih plač, mezd, kakorkoli že temu rečemo. Drugače ne gre, saj formula za ustvarjanje čudežev, še ni izumljena. In s takšnimi učinki omenjena »racionalizacija« samo ostri škarje, ki strižejo med pričakovanji, željami, na eni strani, in med dejstvi, realnostjo, na drugi, s tem pa povečujejo nezadovoljstvo taistega »naroda«, ki je krenil sanjam naproti… ne da bi sploh zares poznal, te sanje, kaj šele, da bi vedel, kako do njih tudi seči!

Da, »narod« si vselej sam piše sodbe, tudi današnjo si je. In je podobno stanje, s temi »narodovimi sodbami«, kot s tisto radijsko oddajo »želeli ste, poslušajte«. Samo to živimo, v kar smo se napotili, da bomo (do)živeli, ničesar več, ničesar manj!

Zaman so vse ugotovitve v stilu »nismo vedeli, ampak sedaj pa vemo«, kajti – pri teh zadevah ne gre za uk, za naučenost določenih vsebin, gre, preprosto, za zmožnost dojemanja, za zmožnost zaokroževanja celote, za predvidevanje posledic, ki sledijo konkretnim (zastavljenim) vzrokom, za – potrebo po tem, da vse, kar počneš, počneš z razumom… ki ga pa, žal, v »narodu« ni!!! In ob takšnem/ih narodu/ih, ki se neprestano izkazuje/jo s razumsko faličnostjo, se tudi zgodovina človeštva izkazuje kot gori-doli-naokoli. Bi se drugače izpisovala, povsem razumsko, ko bi bil/i narod/i dejansko iz razumskih bitij sestavljen/i. In bi bila daleč vstran od tistega »žagam, žagam, a je, hudič, še vedno prekratko«!

Narod si bo pisal sodbo sam? Bo, itak, neizogibna resnica. In časi »ponorelega Maxa« (če malček v prispodobe s filmskih platen posežem) se neizogibno bližajo. Ne bodo samo Azteki, Maji, Babilonci, Egipčani… tisti, ob katerih se bo bodočnost pogovarjala v duhu »izumrlih civilizacij«. Civilizacij, ki, jamčim, niti niso posledica »narodnih« prizadevanj, pač pa so »narodi« le svoje mišice ponujali, za njihovo izvedbo. A so roke krepko premalo, kadar je treba bodočnost snovati. Zadoščajo pa za razgradnjo, vsega, tudi prihodnjih časov.

Brezglavi časi brezglavega občestva. Preprost povzetek »narodove sodbene pismenosti«.