Zvezdna

Po nebu zlatice so v noč posejane,

prav nič me ne stane, ko mednje letim,

že vajen, da up se stopi, ko nastane,

življenje je plamen, in plamen gre v dim…

Žarijo, krasijo, in misli budijo,

popeljejo v temo osamljen korak,

pred jutrom, ko v soncu ugasle se zdijo,

je svet spet kot vedno, grozljivo enak…

Jim ni mar za sanje, z blesteče dobrave

ne seže pogled jim v resničnosti čas,

ni mar jim za cvetje, za polja, za trave,

so same v teminah edini okras…

Sanjarim, nasmeh pa se kislo razvleče,

je zvezda, ki skrivoma pot mi drži,

a kaj, ko po svoje vse želje razmeče,

v tem svetu še najbolj rodijo laži…

Po nebu zlatice so v noč posejane,

oko v njih zastane, tihota topli,

odprta so vrata, zacelijo rane,

ko tam, v praznem niču, srce mi zaspi!