Kot drugi...

Ne bodi kot drugi, zveni vsepovsod,

od tistih, ki vselej, iz roda v rod,

po istih poteh skozi čas se ravnajo,

natanko kot drugi, drugače ne znajo…

Je zgolj stvar modela, osnovne izbire:

bolj v levo, bolj v desno, najraje pa vmes,

v menjavah prodorne so rade manire,

le kdo ne želel bi vse tja do nebes?!

Ko sebi odmerja, princip je drugačen,

za druge gre zlahka, se enkrat živi,

da rit je na toplem, želodec ni lačen,

pa se še v bordelu salonsko vse zdi!

Pognali so v blato, prav vse, do drobtine,

še uk ni več vreden, zna vsak papagaj,

a ko bi v tem znanju bilo kaj vsebine,

se svet ne vrtel bi nenehno nazaj!

Tolažba prav smešna, v razum so odeti,

o, sreča neznanska, kako gre lahko:

spoznanje jim vselej prepozno posveti,

a nič ne pomaga, v naprej vse vedo!

Ne bodi kot drugi, nenehno odzvanja,

ko drugi kot drugi se sukajo v svet,

po istih načelih so njih vsa ravnanja,

dražljaj in želeno in voljo živet…

A kaj bi se mučil, še čas ne pomaga,

ko reka se vije, vse globje globi,

podobno je s tem: najprej majcena zgaga,

na koncu pa prah bo prekril vse sledi…

Ja, nuja je nuja, ji človek zapade,

in tudi v preteklosti tič je štrlel,

ni dosti izbiral na poti naslade,

zavoljo pohote na koncu oplel…

Je mešal, in zmešal, opravil je delo,

ni vedel za gene, za njih čudno moč,

ga tlačil je v vse, kar na dveh je živelo,

in strumno popeljal v nov dan staro noč…

Zdaj noč se svetlika, postala kot dan je,

seveda navzven, žal drugače ni šlo,

a znotraj dodobra enako je stanje,

ne seže svetloba globoko v temo.