Najhujši,
od vseh delov dneva,
je jutro,
to slehernik ve,
ker v
njem še življenje okleva
postaviti
se na nogé…
Oči,
le za režo odprte,
odstirajo
kup novih slik,
bolščijo,
v bujenje zazrte,
ostrijo,
počasi, vidik…
Za
vratom kosmata nadloga,
ki liže,
in rep svoj vrti,
češ,
čaka te nujna naloga,
daj,
vstani, se mi že mudi…
Oblečeš,
kar v roki se znajde,
obuješ,
na hitro, korak,
še
rep, ko povodec svoj najde,
in
hitro, na jutranji zrak…
Zastaviš,
na pol še tipaje,
na vleko
hitečo pripet,
do
prve drevesne postaje,
ki
lajša pogled pasji v svet…
A
komaj se števec ustavi,
že spet
se hitrosti mudi,
da v
travi poišče kraj pravi
in
kupček na njem odloži…
Se v
pestrosti tko umetnine,
prav vsaka
se s svojo krasi,
pri
mnogih duh spovedi mine,
ko z
vrečko poda se v smeti…
Od tu
pa hitenje počasnost zavzame,
oko najde
čas, da si svet razbistri,
medtem,
ko zverina novice, reklame…
med
pasjimi znaki v nosnice lovi.
In
vleče se, vleče, med razne zapise,
kot prek
časopisa, s strani do strani,
kaj
briga repatca, da tebi mudi se,
da
vsakogar zjutraj po svoje tišči…
Ja, jutro
hudič je, izziv potrpljenja,
še zlasti,
če najdeš zaseden ve-ce,
pa…komaj
se spraviš v živetje življenja,
že
volja te mine, zanos odpove!
