Po poteh mojega »samotarstva«…

Nikoli mi ni bila ljuba ničeva sprijenost, ali pa sprijena ničevost, kakor želiš, in nikoli nisem hotel živeti z rilčastimi, med njimi, in v njihovem svinjaku. Le-ta pritiče tistim, ki drugačnega vredni niso…

 

Vredno, vrednost, biti vreden.

Vredne stvari so sila redko prek planeta posejane. Celo ekonomisti vedo, da – čim redkejša je neka dobrina, večja je njena vrednost! Kakšno vrednost zmoreš najti, sredi kipečega travnika, v neki travni bilki, kakšno, jeseni, v debeli listnati preprogi, v enem samem listu?! Kakšno vrednost bi iskal, v poplavi dreka, v posameznem govnu?!

 

V tistem, kar je, načeloma vsaj, vsakomur dosegljivo, v tistem, kar si zmore malodane vsakdo lastiti, v tistem prav nobene vrednosti ne vidim, z izjemo, morda, uporabne. In nikoli nikogar nisem presojal, ocenjeval, vrednotil… na temelju njegovega (materialnega) imetja, ne, nikakor ne, pač pa na temelju, izključno, njegovega značaja, značajskosti. In, žal, a na planetu prevladujejo prilagajajoča se, nemoralna bitja, sumljivih vonjav…

 

Predanost. Da, tudi ona med redkosti, med izrazite redkosti sodi, pa jo štejem za čednost, vrlino, za vrednost in vrednoto. Kakopak, ne govorim o tisti obči »predanosti«, v stilu »dokler boš boljši do mene, kot je lojze, bom s teboj«, ne, me smrad zgolj odbija, pač pa govorim o edini pravi, dejanski predanosti – ničesar, z izjemo svoje značajskosti, mi ne potrebuješ ponujati, a sem, in bom, kljub temu, s teboj, ob tebi!

 

Ko pomislim o tem, koliko predanosti zmorem, na svoja stara leta (tudi poprej drugače ni bilo), (do)živeti, me, takoj, na smeh požene, kajti – ko bi spontano, in povsem zares, odgovoril, bi bilo slišati, prebrati tisti NIČ! Pa se raje malček pošalim, glede tega, zapisujoč: Tisa in Tar, oba cucka, pa računalnik in avtomobil, napravi, ki sta že v poznih svojih letih, pa me bosta relativno kmalu (tudi oni) zapustili. Izven naštetega pa, kakor sem že zapisal – nič, en samcat velik, gromozansko velik, a prazen nič!

Zadeva me, načeloma, niti ne bi (z)motila, ko se ne bi, bedak, izkazoval s predanostjo – nevrednim, kakopak! Ki so igrali svoje vrednosti, in to tako slabo počeli, da celo sami lastnega igranja niso vzdržali…

 

Nekateri, ki »vedo«, ugotavljajo, da sem samotar, vendar…

Res je, živim sam, v svoji samosti, in v samoti, a po svojih izhodiščnih željah, po svoji zasnovanosti še zdaleč nisem samotar, nikakor, le - nikoli mi ni bila ljuba ničeva sprijenost, in nikoli nisem hotel živeti z rilčastimi, v njihovem svinjaku, pa mi drugega ne ostane, kot to, in tako, kar in kakor je. Bolje sam, kot s tistim, česar ne prebavljam!

Prostoren moj svet…

Razočaranj sem vajen, že toliko krepkih sem doživel, da niti Soncu več ne verjamem, ko pravi, da ga bo, z jutrom, znova videti.

 

Ko opustiš neka upanja, ko željam krila spodrežeš, ko očem več utvar ne dovoliš, takrat tudi »prijetnim presenečenjem« neke omembe vredne veljave ne dopustiš.

 

Dospel do tistega dovolj-mi-je, zmorem taisto samo še z drugimi podeliti.

 

Sam sem dovolil, da so me za bedaka delali. In tega je bilo prek meja, pa sem jih zaprl.

 

Ne zaslužim si običajnosti, in običajnost ni vredna mene.

 

Večino solza sem že iztočil, tistih, ki so mi še ostale, ne bom v nič metal.

 

V mojem svetu je obilje prostora, odkar so v njem samo čisti ostali.

Nikar…

… se z neumnostjo pregovarjati.

… od sprijenosti korektnost pričakovati.

… ničevosti v obstajanju pomagati.

Ob trpkem nasmehu…

… mi je spomin zašel k…

 

Enkrat sem ostal brez zaposlitve. Dvakrat mi je pretilo, da se bom znašel »na cesti«. Enkrat so mi pomagali v drugo delovno okolje, da so se me v svojem znebili. Pa še kup raznih spotikanj, šikaniranj je bilo, in to vse »samo« zaradi tega, ker – sem govoril resnico. In to počel sam, med vsemi ostalimi »poštenimi« in »resnicoljubnimi«, čeprav…

 

Tudi oni so govorili resnico, ali vsaj nek njen približek, le da so to počeli za vogali, za hrbti, takrat pa, ko bi jo bilo potrebno javno izustiti, takrat pa… »moram misliti na družino«…

Hm, tudi sam sem imel družino, (majhne) otroke, ki so hoteli na suhem spati, biti oblečeni in, začuda, celo jesti…

 

In potem slišim tisti njihov kam-je-vsa-morala-izginila?! Ubogi reveži, pri vas je nikoli bilo ni, pri vas niti osnovnih pogojev nima, da bi se kadarkoli prikazala!

 

Da, ob trpkem nasmehu. In mi ni žal, da sem se (tudi) tako izkazoval, ker sem edino tako zmogel zvestobo do samega sebe ohraniti. Žal mi je samo zaradi tega, ker sem se izpostavljal za – nevredne!

Ko brez sramu zastavlja(jo)…

Danes sem opravil z nabavo, in s plačevanjem položnic, in – toliko, da sem nabavljeno pospravil (ter si, med pospravljanjem, skuhal kavo), se preoblekel ter vpisal izdatke, pa sedel, da skodelico v miru izpijem, ob tipkovnici, preden se lotim pomivanja posode, pranja perila in pospravljanja po hiši…

 

Dan sta mi, že v jutranjih urah, dve zadevi zaznamovali.

Prva… še včeraj jih nisem opazil, danes pa se, že prepričljivo, v premeru nekaj milimetrov, vsaj štiri bunkice izkazujejo, mladi, v rast pognani paradižniki. Običajna zadeva, vsekakor, mnogim, že velikokrat sem, v preteklosti, podobne gledal, a, kljub temu – komaj čakam, da jih Mali pokažem! Pa da bova družno ugotavljala njihovo rast, kasneje tudi zorenje. Kako ljubo bi mi bilo, ko bi ji tudi teknili.

Druga…

 

Težko je pričakovati neko etičnost, med vsemi prilagajajočimi se, med katerimi tudi otroci, žal, niso izjeme!

V minulih dvanajstih letih sem, oziroma smo, pri dogajanju povezanem s festivalom Rima raja, kar nekaj poskusov ponarejanja, da ne zapišem kraje tujih zapisov, ugotovili, in preprečili, letos pa…

Letos pa se je takšen zapis »izmuznil«, kot nič-posebnega sem ga zazna(va)l, ob prebiranju (moja pojmovanja, konkretno pri pisanju, so popolnoma drugačna, kot so pojmovanja nekega zgolj bralca), kaj šele, da bi pomislil na to, da je verze zapisala odrasla oseba, celo takšna, ki (naj bi) se s poezijo ukvarja(la). Še huje, ta zapis se je tudi med nagrajene uvrstil…

In sem danes že na dve pismi odgovarjal, pojasnjujoč, da… ob gori dela, katerega imam z Rima rajo, nisem v stanju verodostojnosti slehernega zapisa preverjati prek spleta… ob obilici lastnih besed, s katerimi se nenehno izkazujem, nisem najboljši poznavalec tujih, zlasti teh sodobnih ne… sem, posledično, prisiljen marsikdaj delovati na temelju nekega zaupanja, tako do samih zapisovalcev, kakor tudi do mentorjev, pa čeprav… pa čeprav se lahko, in to zlahka, takšno zaupanje izkaže kot neosnovano, ker je, tako kot v življenju nasploh, izkazano – zaupanja nevrednim.

 

Da, v trinajstih letih, kolikor poteka naša Rima raja, se je prvič pripetilo, da je goljufija uspela, popolnoma uspela, in pesem ni bila le izbrana med najboljše, pač pa tudi nagrajena. Lepa »zahvala« za vse vloženo, v dogajanje, lepa »vzpodbuda« za nadaljevanje istega! K sreči, skladno z odločitvijo, do katere sem dospel... samo še (največ) dve leti!

 

Naj bo »dosežek«, vidno, v »užitek« goljufu, njegovima staršema in, ne nazadnje, mentorici, ki bi, kot učiteljica slovenskega jezika, morala poznati pesem, ki je, tako mi vsaj zatrjujejo, sestavni del učnega programa…

 

Ma, vsaj paradižnički so se pojavili, in mi, za spremembo, z lepim dan »popestrili«!

Malo, milo moje, drago, jutri pa pridem pote…

Vodila…

Nekaj preprostih vodil, življenjskih, sila preprostih, bom zapisal. Po njih skušam svoj čas živeti, in, čeprav so preprosta za branje, znajo še kako otežkočati življenje, marsikdaj tudi samo obstajanje.

 

Bolje, da ti svinjajo, kot da si svinja.

 

Škoda je dneva, za katerim nič ne ostane.

 

Občost je merilo izključno za nesprejemljivost.

 

Edino vredno v življenju je tisto, do česar vsakdo ne zmore dospeti.

 

Imaš en obraz, naj te po njem poznajo tudi tisti, katerim ni ljub.

 

Med ničem zmoreš do zadovoljstva zgolj kot nič.

 

Ne odstopaj od svojega prav, četudi vsi drugače, v kolikor ga zmoreš z dejstvi ubraniti.

 

Tudi »prijatelji« »prijatelja« o »prijateljevi« »vrednosti« pričajo.

 

V blatu svetloba umira.

 

Domnevam, da bi se še kaj našlo, čeprav je tudi zapisanega dovolj, če ne celo preveč, za to, da se, slej ko prej, v neki lastni odmaknjenosti od vsega ostalega znajdeš, da do neke svoje samosti dospeš, do stanja, radi katerega te vsi tisti, ki takšno stanje povzročajo, kot samotarja ugotavljajo. Pa čeprav to nisi, vsaj zares ne, in čeprav se kot tak izkazuješ izključno zaradi tega, ker ti drugače ne znese, ker so redki, s katerimi zmoreš in - ker med vsemi ostalimi niti samega sebe ne bi mogel ubraniti, se ohraniti.

Biti Homo Sapiens, najtežja stvar na svetu…

Uvodoma – Cankar je nekako takole izustil: Dežela je lepa, edina napaka, ki jo ima, je prebivalstvo…

V bran temu prebivalstvu zapišem, da bi, Cankar, kjerkoli bi živel, do enakega mnenja dospel.

 

Najtežja stvar na svetu je, zagotovo – biti človek! Ne eden izmed neštetih, milijardnih »ljudi«, pač pa dejansko človek. Predstavnik vrste Homo Sapiens, razumskega, edinega razumskega bitja v (po)znanem nam obstajanju, vrste, ki je zaslužna dobesedno za vse dobro, ki obstaja, kot posledica človekovega delovanja. Beseda, in knjiga, ceste, naselja, letališča, vodovodni, električni, komunalni razvodi, ogrevanje in hlajenje, jedača in pijača vselej pri roki, zdravila, zdravljenje, krepko podaljšana živetvena doba, ma – ene same zadeve ni, ki zares v napredek sodi, da je človek ne bi ustvaril! Edino, pri čemer je pogrešil, pri čemer je imel »prste zraven«, a v ta napredek ne sodi, je – človejak…

 

Razumskost, biti razumsko zasnovano bitje, je prekletstvo, ne nagrada! Vsaj znotraj konkretnih okoliščin je tako, kajti – predstavljaj si zlato ribico, denimo, morda jih je celo nekaj, živečo v veliki, in od žab zasmrajeni, mlaki. Vsepovsod krog nje regljanje, vsepovsod se neka sluz lepi na vse, do česar dospe, vsepovsod voda ni samo zasmrajena, pač pa ji tudi kisika primanjkuje, pa je ribici že obstajanje, samo po sebi, težko, naporno, ko, reva, vse bolj za zrakom hlasta, obenem pa – čim razširi svoja »krila«, da bi »poletela«, nekam, skozi vodo, v bistvu takoj v žabe trči. Da, še obstaja s težavo, s kakšno težavo šele se skuša izkazovati, živeti zlati ribici primerno, ustrezno!

 

Razumskost, najvišja stopnja mišljenja. Krepko nad »pametjo«, popolnoma drugače »vidi«, vse, in zlasti tisto, kar očem, ter ostalim čutnim zaznavam, ni dosegljivo. Pa, posledično, tudi popolnoma drugače ugotavlja, in razumeva, in ve, kot pa »pamet«, ki se niti v lastni neumnosti ni zmožna prepoznati…

 

Razumskost… Čustvovanja so neposredno pogojena z mišljenjskimi zmožnostmi, pa so tudi ta pri razumskih bitjih popolnoma drugačna, kot pri »pameti«, pri nagonskih, celovitejša, intenzivnejša, »globlja«…

Da kaj takšnega ni mogoče?! O, je, pa še kako je in, če ne verjameš – samo pomisli o tem, če so (celo znotraj enake zasnovanosti, znotraj nagonskosti) čustvovanja nekega ščurka primerljiva s čustvovanji nekega psa, ali, denimo, konja! Mislim, da niso, še zdaleč ne, vsaj izkazujejo se ne tako, kot se zmorejo pasja. In, vidiš, takšne razlike so povsod, na tako imenovani razvojni lestvici, pa – na višjem »klinu« kot si, kompleksnejše, celovitejše bitje si. Zahtevnejše po vsebini, lastni, zahtevnejše po načinu obstajanja (pa tu – pri človeku vsaj – NE govorim o nekih psiho-fizičnih potrebah v podobah, na primer, vnašanja hrane in tekočine!), zahtevnejše, ne nazadnje, po pojmovanju vsega, kar obstaja, in tudi po snovanju, pričakovanju tistega kako-bi-šele-lahko-bilo, kako-bi-moralo-biti-da-bi-bilo-človeško…

 

Razumskosti je PRIROJENA empatija, zmožnost zaznavanja, razumevanja in UPOŠTEVANJA čustvovanja drugega… prirojena ji je uvidevnost (radi tega tudi sta, iz besede »človek«, nastali besedi »človečno« in »človeško«… zgolj medklic: ta »človeško« NIKAKOR ne v okvirih »razumevanja« občosti, češ tudi napake, nepravilnosti, nemoralna ravnanja, in podobne zadeve, »so človeške«!) in prav razumskosti gre zasluga za vse pozitivne spremembe tudi na področju t. im. družbenih odnosov, za odpravo kanibalizma, denimo, pa tistega zob-za-zob in samovoljne delitve »pravice« (v okvirih tega tudi t. im. krvnega maščevanja)… za odpravo (čeprav le-to še ni v celoti odpravljeno!) suženjstva, raznih aparthajdov in nasploh sistemov, ki na nekih neutemeljenih, z dejstvi neutemeljenih vzrokih, vzpostavljajo več in manj »vredne«! In to, kakopak, počno na temelju neke, denimo, narodnostne pripadnosti, vere, rase, jezika, barve kože… nezmožni dospevati do vsebin, do dejanskih značilnosti posameznika, tudi njegovih objektivnih zmožnosti!

 

In je hudič, s to razumskostjo, kajti – če si vanjo porojen, potem te že od malega motijo krivice, kot takšne, pa, verjel ali ne, te tiste, ki se drugim dogajajo, celo bolj (za)bolijo kot one, ki jih na lastni koži (ob)čutiš! Prav zaradi takšne podobe razumskosti (uh, ta razumskost, kdor je z njo kaznovan, bolj kot ne vse življenje kot »bebec« preživi!), in zaradi njene ne-množičnosti, so, vselej, redki tisti neki, ki se časovno bistveno pred okoljem, in z dejanskim lastnim žrtvovanjem, izpostavljajo za spremembe! Ja, vse te spremembe zastavljajo posamezniki, in brez njih bi še vedno bilo kot v (pra)davnini!

 

Uboga zlata ribica! Žabe vse vedo, vse znajo, vso mlako hitijo po svoje urejati, in urediti, le… takrat, ko voda dokončno svoje živetje izgubi, in je zgolj še neka povsem zasmrajena tekočina, takrat te žabe NE znajo okoliščin spremeniti, in mlako znova za živetje primerno narediti! A »vse vedo in vse znajo«…

 

Da, absurdna situacija, docela tragi-(morda)komična: ekstremna, izrazita manjšina, ki NE obstaja zato, da bi sebi stregla, zase izključno skrbela, ima vse zasluge za to, da jo lahko absolutna večina, v vseh časih, tudi v »sodobnem«, tlači navzdol, jo sili obstajati v izrazitem nasprotju od tistega načina obstajanja, kakršen bi bil, ko bi bilo po človekovo, po človečno, po človeško! Absurd, a prav tisti, ki so nezmožni okoliščine spreminjati na bolje (pač pa se zmorejo zgolj okoliščinam prilagajati), prav tisti, ki, po zaslugah manjšine, človeka, danes živijo krepko boljše, lažje, varneje… kot so njih predniki, prav ti so dobesedno »krvniki« človeka, in mu, pa čeprav tega zavestno ne počnejo, in »zgolj« v okvirih preklete-v-»človekovem«-svetu-vladajoče nagonskosti, v okviru boja-za-obstanek in neuvidevnosti, sebičnosti, nenačelnosti, nemoralnosti, skušajo onemogočati delovanje, in mu, dobesedno, življenje uničujejo! Enega ne poznam, med redkimi ljudmi, katere sem smel doživeti, ki ne bi, vsaj na stara leta, zagrenjenosti, razočaranja živel! Enega samega ne! Za razliko od tistega občega živeti-je-lepo…

 

Z marsičem sem se ukvarjal, marsikaj tudi proučeval (skušal, ponekod, spreminjati), med ostalim tudi (iz)reke, tozadevno »ljudske«… zlahka je moč ugotoviti, če je tisto, kar pod izrek šteje, izustil človek, ali pa je le posledica »ljudskega« ugotavljanja, »razumevanja«. In je dobro imeti to zmožnost prepoznavanja, zlasti radi tega, ker – o enih in istih vsebinah NE bi smele veljati nasprotujoče si trditve! To je namreč nekako tako, kot da bi za vodo, sočasno, trdil, da je mokra in suha…

Ne vem, morda prav (ali vsaj tudi) zaradi tega pojasnjujem določene pojme, zadeve, pa zapisujem o dobroti in »dobroti«, poštenosti in »poštenosti«, in, čeprav se zavedam, da s tem ničesar ne bom dosegel, celo računam na neko utemeljenost, smiselnost lastnega početja, in to počnem, vsakokrat, vse do tedaj, dokler ne pomislim na… žabe, ki po žabje »svojo« mlako zasmrajajo, uničujejo. Reve, tudi, ko bi hotele, drugače kot žabje zmožne niso!

 

Prijatelju sem, pred dnevi, zapisal nekako takole…

Dva razloga imaš, da zmoreš biti zadovoljen, kot nekakšen zmagovalec, s svojim preživetim časom! Prvi je ta, da zmoreš vsakomur v obraz povedati vse, kar mu gre, in predvsem ta, da zmoreš s samim seboj, zavedajoč se (za razliko od nagonskih bitij) svoje celostne podobe, v miru živeti!

Drug pa – sodiš v izjemno redko družbo nekih galileov, platonov, kopernikov, puškinov… in njim podobnih, sodiš v manjšino, prav tisto, ki kakovostno spreminja svet, ali to vsaj skuša početi, in ne v večino, goltavo, sebično, nemoralno ter predvsem – butasto!

Ja, se zavedam, jalova tolažba, a bog-pomagaj, edini spokoj, katerega zmore človek dejansko doživeti, nastopi takrat, ko ga več ni, v tem in takšnem svetu, med temi in takšnimi.

Upam, da ji bo v vzpodbudo…

Zjutraj sem zaznal pisanje, s katerim se je nek deklič odzval na moje pripombe (nasvete) glede pesmic, kateri je poslala na natečaj. In – nisem zdržal, da ji ne bi dodatno zapisal…

 

Dobro jutro, dekle!

 

Samo za hipec sem pomislil, da se ne bi odzval na tvoje tokratno pisanje, a nisem (z)mogel tako. Čemu? Ah, preprosto, ker si zaslužiš dodatnih besed, si jih vredna!

Najprej - s tem oglašanjem samo potrjuješ to, da sem te, skozi tvoje pisanje, pravilno "prebral"! Tebe kot bitje.

Si nekaj posebnega, nekaj popolnoma drugačnega od vsega tistega (tistih), kar (ki) te obkroža(jo)! Zaradi tega boš v svojem življenju marsikaj pretrpela (domnevam, da določene zadeve čutiš že sedaj), vendar - ostani zvesta sebi, ostani to, kar si in - vedno se zavedaj tega, da je bolje, pravzaprav za človeka edino sprejemljivo to, da živiš s trpljenjem, katerega ti drugi povzročajo, kot pa da ti trpinčiš te druge!

Čvrsto stojiš na tleh, s čutom za realnost, s (samo)kritičnostjo, potemtakem - "imaš nekaj v glavi", in tega "nekaj" je krepko več, kot v povprečju.

 

Res je, še nisi "prava" pesnica. Vidiš, običajno je tako, da ti, drugi, spakedrajo nekaj vrstic, pa že trobijo o tem, da se s poezijo (pisanjem) ukvarjajo, da so pesniki (pisatelji), čeprav - nikoli do nečesa takšnega seči ne zmorejo.

Sam sem prvič izjavil, da sem pesnik, ko sem bil star približno petdeset let. Poprej sem vedno trdil, da se zgolj s pisanjem verzov ukvarjam. Pa še to ne vem, če bi, takrat, to izjavil, ko ne bi o svojem "pesnikovanju" trobil skorajda vsakdo, in ko ne bi imel za seboj nekaj tisoč objavljenih del.

Ne, ne gre za skromnost, zlasti tisto lažno ne, ne pri tebi, ne pri meni, gre za samokritičnost, gre za odsotnost domišljavosti (samo neumnost se z domišljavostjo izkazuje)!

Res je, še nisi pesnica, a - verjela ali ne, v tebi je pesnica! Razen očitanega vrivka tvoje zapisovanje govori o lahkotnosti početja, lahkotnost pa je lahko samo posledica spontanosti, iskrenosti in, v tvojem primeru, tega, da - v tebi obstaja tisto, kar je za pesnikovanje potrebno! Tako po vprašanju mišljenja, kot tudi čustvovanja.

 

Nikar se ne obremenjuj s pripombo o minljivosti Sonca (in vsega ostalega, kar se, brez izjem, izkazuje v svojih zgolj enkratnih podobah), zapisal sem jo malček za šalo, nekoliko bolj pa zato, da ne bi preveč lahkotno, brez potrebnega razmisleka, opravljala svojega dela. In se zavedam, da sem bil prestrog, in se zavedam, da si še mlado bitje, na pragu svojega življenja, in se zavedam, da - tudi jaz sem nekoč bil tvojih let, in sem se tudi sam s takšnimi zadevami izkazoval. Ti bo "življenje" z drugačnimi pogledi (po)streglo, in je še dosti časa pred teboj, da jih boš smela upoštevati.

 

Nikar se ne trudi z željo biti-pesnica, pusti, naj se samo zgodi. Ti samo pridno opazuj, ugotavljaj in vedno prisluhni tistemu v sebi, pa - kakor te bo gnalo, naj te žene, po možnosti tudi v pisanje. In, v spodbudo - tvoji pesmici sta, v primerjavi z malodane vsemi ostalimi, neka posebnost, obenem pa sem ju s krepko večjim zadovoljstvom bral, kot pa sem to počel s "pesmimi" številnih odraslih "pesnic" in "pesnikov"!

Nasvet? Dam, sama boš odločila, če ga boš upoštevala. Naj tebe "pesem piše", ne ti nje! Bom "prevedel", da boš razumela: ne išči na silo, ničesar, ne "navdiha", ne besed, ne rime, Pusti, naj te ponese (ti pa zgolj hiti zapisovati), kajti samo z iskrenostjo zmoreš dospeti ne samo do prepričljivosti, pač pa tudi do same smiselnosti neke pesmi, v kateri naj bi tebi podobni bralci našli neko globino, zapolnjeno s toplino (pa naj bo povzročena z žalostjo, ali z zadovoljstvom, vseeno, samo da je!), našli, v bistvu - in tebe in sebe! Rime pa kar uporabljaj, ni jih (nas) veliko, ki se zmorejo(-mo) z njihovo polnostjo izkazovati.

 

Da, nebo kot celota, vključno s Soncem in z zvezdami, ima neko magično moč. Veliko boš vanj zrla, le pazi, pri tem, da te čim manjkrat na tleh spotaknejo! S časom boš, žal, ugotovila, da je v tistem, čemur pravimo Narava, skrita malodane vsa Lepota, Dobrota, Poštenost tega sveta, dočim boš našteto na tleh našla pri izjemno redkih. Večina je, na žalost, zgolj "lepa", "dobra", "poštena"... in "pametna" ter "sposobna", kakopak. In ta večina, vsi tisti, ki krepko manj v sebi premorejo, kot premoreš ti, te bodo nenehno "učili", ti pripominjali, ti "pametovali", in bodo to počeli vse do tedaj, dokler ne boš dospela na potrebno točko samozavesti in jim sporočila, da ti niso, in ti ne morejo biti, nikakršno drugačno merilo, kot merilo tebi nedopustnih ravnanj. In...

Res je, življenje je kratko, tako vsaj trdijo, vendar - se bojim, da boš dospela tudi do ugotovitve o relativnosti te trditve.

 

Da zaključim...

Ene same črke ti nisem "na silo" zapisal, nasprotno, vidoč te v tvojih verzih, sem to z veseljem naredil, kajti - zaradi takšnih, kakršna si ti, sem leta nazaj tudi zasnoval Rima rajo, in takšnih, kakršna si ti, skozi vsa leta, sila malo zaznal!

Bodi sebi zvesta, vztrajaj pri svojih snovanjih, piši, piši, piši, kadarkoli tovrstno potrebo (za)čutiš in - upam, da se boš na prireditvi prijetno, celo lepo počutila!

Aha, pa še to - v tebi obstajajo velike možnosti za to, da ti bodo nasveti takšnih, kakršen sem jaz, pa čeprav dobronamerni, postali nepotrebni, da postaneš suverena, odločna ti, iz vsake svoje besede prepoznavna! To ti tudi želim.

 

Pozdrav!

 

Uroš Vošnjak

Če si bedak…

… si res bedak,

in tu dileme ni,

pa zmore ti izpiti spak

do konca vse moči…

 

V dobroti lépo le želiš,

in daješ se, razdajaš,

na koncu pa ugotoviš,

da sam v željah ostajaš…

 

Če si bedak, si res bedak,

verjameš, in zaupaš,

da ti v rokah ostane zrak,

le hip preden obupaš…

 

Bedak sem bil vso svojo pot,

iskal sem nemogoče,

zdaj čakam, da bom šel od tod,

in ni mi nič pojoče…

 

Ko enkrat še bi, spet, živel,

domnevam, bi enako,

kot človek sem na svet dospel,

s to bedasto napako…

 

A, kljub temu, da je težko,

in marsikdaj jokaje:

že raje s čisto grem roko,

kot da bi šel – svinjaje!

 

P.S.

 

Pač, je tako, preklet je svet

nesnage vse dvonoge,

pa je človeku pretrpet

vse spakasto uboge.

In…

Ko se, enkrat, naučiš,

nesnago vso spoznaš,

dobroto svojo umiriš,

le redkim še jo daš!

In…

Čakaš, da ti mine vek,

sam, samcat, v samoti,

da zapustiš ta svet pokvek,

potoneš v tihoti…

»Ni ga brez napake«…

… obča trditev, običajno samoobrambno izpovedana.

 

Res je, ni ga, a je kljub temu gromozanska razlika med »imeti napake« in »biti iz samih napak sestavljen«!

»Poštenost«

O poštenosti, in »poštenosti«, sem že zapisoval, a, kljub temu, vztrajam, kajti – pravijo, da tisočkrat izrečena laž postane resnica (pri njih laži ni potrebno tisočkrat izreči, njih svet v bistvu temelji na NE-resnici), dejansko pa je res to, da je resnico potrebno nenehno ponavljati, marsikdaj v nedogled, da bi, morda, nekoč, vsaj do minimalnih pogojev lastnega obstajanja dospela, med njimi, kakopak.

Nekaj malega sem o »poštenosti« tudi v sestavku Tiha večina…

 

Priložnost dela tatu, obče prepričanje. Ki govori NE-resnico, obenem pa izkazuje njihove (ne samo miselne) NEzmožnosti, tudi NEzmožnost izkazovanja v podobi suverenih, o sebi odločujočih podob živetja, kajti – če so »okoliščine« tiste, ki te privedejo v NEpoštenost, če je nek čas (relativna zadeva!), neka odsotnost preprek, ki bi ti ne omogočale negativnega izkazovanja, neka odprtost vrat trezorja… tisto, kar ODLOČA O TVOJEM ravnanju, potem… potem so, v bistvu, POŠTENI zgolj ODSOTNOST TAKŠNEGA ČASA, PREPREKE (v podobi raznih rešetk, varnostnikov) in ODSOTNOST tistega nečesa, kar ti je dovolj zanimivo, da se v odtujevanje podaš! TI, sam po sebi, pa nikakor NISI pošten, glede na to, da boš sleherno dano priložnost za nečednosti izrabil.

Da, tudi lisico sem omenjal, nedolgo nazaj, tudi ona sleherno priložnost izkoristi, a, za razliko od dvonoge bebavosti, vsaj ne blebeta o svoji »poštenosti«!

 

Tudi pri tistem »oblast pokvari« (prav tako zmotno, zgolj za občo neumnost resnici ustrezno prepričanje) gre za prenašanje odgovornosti s sebe, s svojih ravnanj, na neke okoliščine, na samo delovno mesto, katerega zasedaš (nek opis del in nalog, s katerimi naj bi »služil kruh«), na pristojnosti, katere so ti dodeljene, na možnosti dostopa do določenih zadev, na veze-in-poznanstva… in, med ostalim, na občo NEpoštenost, nenačelnost, nemoralnost, potemtakem – KO bi bilo okolje pošteno, KO bi te za izkazane nečednosti doletela ustrezna kazen, KO… predvsem KO bi bil zmožen upoštevati neka dejstva, tudi tista, ki o posledicah govorijo… in še bolj KO bi bil zmožen samega sebe obvladovati, biti, dejansko, suvereno bitje… takrat te oblast v nobenem primeru NE bi mogla pokvariti, kajti oblast je, ne nazadnje, zgolj POJEM, sestavljen iz nekih posamičnih elementov, tudi v njih materialnih podobah.

In tudi tu na lisico napeljem, kajti tudi ona izrabi »oblast nad okoliščinami«, ker je, že po svoji (naravni) zasnovanosti, tudi »tatica« (ne samo lovka). Je, kakor je absolutna dvonoga večina, »oportunistka«…

 

Na svojih delovnih mestih sem bil priča številnim podobam »poštenosti«, ki se je celo pri, na pogled, banalnih zadevah izkazovala, na takšnih, ki marsikomu niso nič posebnega…

 

Pomnim, da smo najprej v nekem poslovnem objektu morali rolice toaletnega papirja nadomestiti z aparati (zaklenjenimi, seveda) za podajanje takšnega papirja, da smo morali kosovna mila nadomestiti z milniki, kajti – količina odtujenega tovrstnega materiala je krepko presegala količino dejansko potrebnega, porabljenega! In do takšne menjave je, naknadno, prišlo tudi v vseh ostalih objektih, združenih v nekem poslovnem sistemu, nemajhnem sistemu.

 

Pomnim uvajanje štiriindvajset urne vratarske službe, varnostnikov, ki so (po)skrbeli za prenehanje iznašanja (skozi vhode v objekt) ukradene robe.

Pomnim, da tudi to ni bilo dovolj, pa je bilo potrebno v določenih proizvodnih obratih na spodnja okna, v pritličju in v prvem nadstropju, najprej namestiti rešetke, kasneje tudi tiste (z dokaj majhnimi »okenci«) mreže, ki so (po »ugasitvi« nedovoljenega iznašanja stvari skozi vhode) poskrbele za to, da zaposleni niso mogli skozi okna ukradenega podajati nekim svojim kompanjonom. KO bi kradel eden, ali dva, ostali pa bi bili pošteni – verjemi, tatova bi bila hitro odkrita, in kaznovana, tako pa jih je bilo, v nasprotju s principom vsi-tako-delajo, samo nekaj zares poštenih, dočim je absolutna večina, skladno z možnostmi (prilikami, ki »delajo« tatove), kradla!

 

Pomnim, da smo žigosne ure morali prestavljati na mesta vidna varnostnim službam, kajti nič kolikokrat se je dogajalo, da je nekdo nekomu drugemu žigosal prihod, ali (kasnejši) odhod z dela, pa čeprav tega drugega sploh ni bilo (do) takrat na delovnem mestu! In nič kolikokrat se je dogajalo, da ob zapustitvi delovnega mesta, v času trajanja delovne obveznosti, niso žigosali svoje odsotnosti.

 

Da je moč »poštenost« izkazovati tudi na drugačne načine, o tem, domnevam, ni veliko besed potrebnih. Denimo tudi uporaba delovnih sredstev podjetja (v katerem si zaposlen), raznega materiala, v času tvoje delovne obveznosti in za zasebne namene, je – kraja! Brez privolitve obrabljaš delovno sredstvo (podjetju kradeš uporabnost tega pripomočka, sočasno povečuješ stroške, potrebne za servisiranje naprave)… brez privolitve uporabljaš nek papir za tiskanje, denimo, barve v tiskalniku, mu »telefonske« stroške, denimo, povzročaš (vse to je potrebno plačati, in plača podjetje, pa čeprav si, dobesedno, u/kradel, ko si zase počel)… ne nazadnje – v službo hodiš za to, da delaš, plačo prejemaš za to, da delaš, ti pa del delovnega časa (za katerega si plačan) zase uporabljaš (pomeni, da ga kradeš podjetju, ki ga je kupilo, ti zanj plačuje)…

 

In, verjel ali ne, tudi takrat, ko se ti »ne da«, ko bodisi s »polovico obratov« delaš, se ob raznih kavah, malicah, klepetih… sproščaš (na delovnem mestu!), tudi takrat se zgolj s svojo NEpoštenostjo izkazuješ, kajti tudi takrat podjetju kradeš čas, katerega ti plačuje. Pa…

 

Če sem že zašel tako daleč, potem pripišem še sledeče: tudi takrat, ko ugotoviš, ko veš, da bi se na nek drugačen način dalo bolje in več narediti, a tega nikomur ne omeniš, ker bi z omembo morda sebi težje, slabše »pridelal«… ja, tudi takrat si zgolj in samo »pošten«, kajti tudi takrat osebne interese krepko pred interese neke skupnosti (kolektiva) postavljaš, pa čeprav te ta skupnost plačuje, čeprav prav radi nje sploh zmoreš živeti svoje živetje!

 

Preveč »poštenih« sem srečeval (pa ne samo v podjetjih, v katerih sem bil zaposlen), da bi ob omembi obče poštenosti ne zamahnil z roko, češ – daj, najdi nekega tepca, sebi enakega, pa njemu pravljice pripoveduj!

 

P.S.

Hote sem, zgolj radi tega, ker se mi ne da v dolžino, še kakšno podobo obče »poštenosti« izpustil (denimo veze-in-poznanstva), obenem pa menim, da je že zapisano povsem dovolj, za to, da je moč zaznati ločnico med poštenostjo in njenim nasprotjem, potemtakem občo »poštenostjo«. In menim, da so celo »pametni« zmožni do te razlike dospeti, kajti – tisti, ki postanejo »zasebniki«, mejduš, kako (pri sebi in pri svojih zaposlenih) pazijo na tovrstne zadeve!

Tiha večina…

Dokler jim nezadovoljstvo že v grla ne teče, dokler niso potisnjeni v kot, v katerem ničesar več ne morejo izgubiti, dokler se zadostno število teh in takšnih ne nabere, so – tiha večina.

 

O »pravici« radi govorijo za hrbti, za vogali, čeprav niti tega ne zmorejo dojeti, da takšnim neka drugačna pravica sploh ne pripada, drugačna kot je obstoječa (po njihovem krivica).

 

Kadar se izpostaviš, v njihovem imenu – radi stojijo, previdno, ob strani, nekje v ozadju, čakajoč na razplet, pa…

 

V kolikor izgubiš, v kolikor si radi svojega izpostavljanja sankcioniran… takrat te trepljajo-po-ramenu češ »barabe, kaj so ti naredili«… in, takoj za tem, vsaj relativno zadovoljni nadaljujejo s svojo bedo.

 

V kolikor zmagaš, te, morda, tudi trepljajo, obenem poslušaš njihov zmagali-smo, in pravici-je-zadoščeno… pa čeprav ne eno, ne drugo, resnici ne ustreza, kajti zmagal si sam, in pravično bi bilo šele tedaj, ko bi takšni, ki niso vredni boljšega, v slabšem ostali!

 

A, da, glasni zmorejo postati tudi s časom, ko ugotovijo, da jim več ne preti neka grožnja, s strani tistih »nekaterih grdih«. Takrat, čez čas, so, naenkrat, vsi »pošteni«, in blebečejo o nepravilnostih, o stvareh, o katerih so poprej molčali, in celo omogočali njihovo odvijanje, s svojim molkom, s svojo pasivnostjo, s svojim »oportunizmom«… s svojimi zadnjičnimi »značaji«, v okviru katerih vselej sebi boljše iščejo.

»Dobrota«

V tem sestavku nekaj besed obči »dobroti« namenim…

 

Tudi lev je »dober«, ko tropu do plena pusti, vendar je »dober« šele po tem, ko se najprej sam nažre.

 

Lahko je biti »dober« takrat, kadar se sebi ničemur pomembnejšemu ne odpoveduješ, vsaj takšnemu ne, kakršno bi o tvojem obstanku, zadovoljnem, odločalo.

 

Nekoliko težje, a še vedno v okvirih sprejemljivega, je biti »dober« takrat, kadar v povrat sebi neke koristi pričakuješ… pa čeprav so te koristi »zgolj« v podobah tega, da te, takšnega, kakršen si, obstajati pustijo.

 

NI dobrota, kadar z bogato obložene mize košček prileti, dobrota je takrat, kadar poslednje grižljaje vsaj podeliš, če se jim že v celoti nisi zmožen odpovedati.

NI dobrota v tem, da trepljaš-po-hrbtu tistega, ki se je zate, za tvoje dobro, izpostavljal, in zmagal, pač pa je dobrota v tem, da ob takšnem enakovredno stojiš, pa četudi zmorejo biti posledice prizadevanj (tebi) neprijetne, boleče.

In NI dobrota v tem, da daš, ker-so-dali-vsi-drugi, pa kaj-bodo-ti-drugi-rekli-če-ne-boš-dal… in NI dobrota v tem, da daš, ker si boš z danim neke odpustke, neko korist pridobil… NE, dobrota je takrat, kadar si prizadevaš navkljub temu, da vseh-drugih ni zraven, dobrota je takrat, kadar v zameno za izkazano ničesar ne pričakuješ, z izjemo tega, da – zaradi izkazane dobrote ne boš popljuvan (s strani tistega, kateremu si dobroto izkazal)!

Merila razvitosti…

Ne vem, je razvitost moč ugotavljati na osnovi zmožnosti uporabe rezultatov napredka, ali, morda, na temeljih ZMOŽNOSTI TVORJENJA NAPREDKA?!

 

V kolikor jo je moč ugotavljati kot zmožnost uporabe rezultatov, napredka, potem med razvita bitja, zagotovo, sodi tudi opica, katere podoba je upodobljena na prvem posnetku!

V kolikor pa je moč o razvitosti govoriti zgolj takrat, kadar obstaja zmožnost tvorjenja napredka ( = zmožnost hotenega spreminjanja okoliščin na bolje, zmožnost razumevanja in, posledično, zmožnost ugotavljanja), potem pa med razvite sodijo možakarji, katerih podobe so upodobljene na preostalih posnetkih, in, ob njih, neka peščica njim podobnih. Vse ostalo, absolutna večina, »človeštvo«, sodi namreč v prvo kategorijo, med zgolj uporabnike! In, v bistvu, v vsako »sodobnost« nosijo, v sebi, davno (in tozadevno minulo) preteklost.

Tak' pač je!

Še nikoli obča »védenja«, obče »resnice« niso vzdržala(e) skozi čas, a, kljub temu, nenehno in vedno zavračajo vse, in vsakogar, kar (ki) njihova prepričanja kot resnici neustrezna razglaša. Drugače, pač, jim ni dano, zgolj na temeljih pameti zagotovo ne.

 

P.S.

Tudi na svoje ovce in na Tiso ter Tara sem skušal vplivati, a do drugega, kot do tega, da so upoštevali mojo navzočnost, nisem dospel. Pa sem tako upal, da bom »človeštvo« še za malček povečal…

Nikakor ne razumem…

Če imajo tako radi resnico, kot pravijo – čemu sem jim potem jaz grd, ki o njej govorim?!

Abotno!

Kaj je abotno?! To, denimo…

 

… da moraš pred neumnimi nenehno (svojo) umnost braniti;

… da moraš sebičnim o njihovi neuvidevnosti pojasnjevati;

… da moraš večni nagonski prilagodljivosti njeno nemoralnost dokazovati;

… da moraš, sredi živalskega sveta, razkrajanje rezultatov človekovega tvorjenja ugotavljati. Ne nazadnje…

 

Še najbolj abotno, od vsega, pa je to, da – kot človek iščeš, in pričakuješ, človeškost, in to počneš v poplavi ne-ljudi.

»Sodobni človek« (zgolj nekaj nametanih razmišljanj)…

Življenje je predolgo, da bi ga v zadovoljstvu preživel, in prekratko, da bi njegovo smiselnost učakal.

 

Peščica jih je, ki iščejo poti izven steptanega, prek katerega se črede pomikajo.

 

Znotraj vsake vrste se sleherna posamičnost izkazuje na iste načine, na kakršne se izkazujejo tudi vsi ostali. Samo znotraj t. im. človeštva obstajata dve popolnoma različni, celo nasprotujoči si, izkazovanji, kajti – samo znotraj t. im. človeštva obstajata dve popolnoma različni bitji. In človek, zagotovo, ni v večini.

 

»Sodobni človek«, besedna tvorba, ki priča o dveh stvareh, o laži, in o »zmožnostih«, mišljenjskih, »strokovnih vele-bedakov«!

Povsod tam, kjer križaš dve vrsti, dobiš »nekaj tretjega«, potemtakem tudi pri križanju človečnjaka in človeka ne moreš dobiti človeka!

Ni vse zlato, kar se sveti = ne sodi po izgledu, po zunanjosti! A »izučeni papagajski strokovnjaki« drugače niso zmožni presojati, na temelju zmožnosti zgolj čutnega zaznavanja ( = t. im. pameti), sodijo prav po izgledu!

 

Neandertalec, eden izmed obeh prednikov »sodobnega človeka«, je gensko, in po (ne)zmožnostih mišljenja in čustvovanja, blizu šimpanzu, je z njim v sorodu, potemtakem – če bi neposredno križali šimpanza, ali katerokoli drugo opico, s Homo Sapiensom, bi tudi takrat po zadostnem času dobili človeka?!

 

Narava posluje povsem logično, in dvomim, da ne bo izpljunila vseh teh, ki jo obravnavajo na temeljih izključno lastne »pameti«.

 

Človek je tvorno bitje, a njegova tvornost rada ostane v od-kopit-steptanem-blatu, pa se, vsakemu človeku, in nenehno, kot temeljno pojavlja vprašanje o smiselnosti njegovega obstajanja. Večina s tem nima težav, svojo »smiselnost« živetja vidi v samem živetju.

 

Dopuščam možnost, da tudi izven Zemlje obstajajo razumska bitja, a – če obstajajo, potem so morala razčistiti z bebavostjo, sicer jih danes ne bi bilo več.

 

Kamorkoli je človek stopil, prek planeta, povsod se je razvoj izkazoval na malodane identične načine, le…

V brazilskem pragozdu še vedno obstajajo, ki živijo v »kameni dobi«.

 

Temeljna značilnost razuma je ugotavljanje dejstev in, posledično, spreminjanje okoliščin.

Temeljna značilnost pameti, znotraj t. im. človeštva, je – vsaj oviranje, če ne tudi rušenje vseh prizadevanj razuma.

»Zgodovina se ponavlja.« Da, in nič čudnega, ponavlja se tudi v vsakem mravljišču, v vsaki čredi, v vsaki zmožnosti izključno prilagajanja obstoječim okoliščinam.

 

Ne poznam nobenega »ljudstva«, ki bi bilo zaslužno za t. im. odkritja, in, posledično, za razvoj, sem pa slišal za peščico posameznikov, ki so se s tem izkazovali.

Nobena žaba ne bo žabjega okolja spremenila. Le-to bo spremenjeno izključno takrat, kadar bo ne-žaba do moči spreminjanja dospela.

Krog v prazno…

Narisal sem krog, ga pobarval v prazno,

v prazno, da je odmeval v dan,

življenje odteka mi prav nič prijazno,

upiram se, vendar je vselej zaman…

 

Usihajo z veje po vrsti cvetovi,

prav kmalu spomin za njimi stemni,

za vejo poženejo spet neki novi,

a meni še sanjati novega ni…

 

Narisal sem krog, je brez repa in glave,

zastaviš v zaman, v zaman se konča,

podobe neštete zgolj lažne, neprave,

se mulj je razlil od gladine do dna…

 

Narisal sem krog, ga pobarval v prazno,

v praznem pa upov loviti ni moč,

povsod zgolj umazano, lačno in blazno,

izhod pa speljan v neskončno je noč.

Vprašanje… in odgovor

Nekoč sem bil deležen vprašanja: »Kaj menite, ali v vesolju obstajajo tako inteligentna bitja, kot smo mi?«

»Vsekakor,« sem odgovoril, »vsaj bakterije zagotovo obstajajo.«

Bo sploh kaj ostalo…

… za menoj?!

Zanemarim vse tisto, kar za večino ostaja, kot, poleg nagrobnikov, edino pričevanje o njih obstoju, zanemarim pločevino, zidove, prihranke. Nujno zlo, zgolj to, in nič več, materialnost, ki je njim njihovo »življenje«, dejansko pa je zgolj nek predpogoj, da zmoreš, to življenje, kolikor toliko »normalno« živeti. V kolikor do življenja sploh dospeš, kakopak, in ne ostaneš pri običajnem obstajanju.

 

Kar nekaj je področij, na katerih sem deloval, in to še počnem, vsaj tu in tam, tako teoretično, kakor tudi v praksi. Ni jih veliko, a malo tudi ne. Vseh niti omenjal ne bom, kajti to, da sem, na primer, dolgo deloval v gospodarstvu, pretežno na vodstvenih in vodilnih mestih… veliko jih je, ki so se z istim ukvarjali, četudi ne na enak način, in z enakimi rezultati, kot sem to počel sam.

 

Da, denimo…

Področje kulture, umetnosti, kakor ti je ljubše. Pisanje, moje vseživljenjsko izkazovanje. Marsikomu ni všeč kar, in kakor, zapisujem, a se glede tega ne obremenjujem, kajti – najbolj všečne zadeve, občestvu všečne, so tiste, ob katerih je moč govoriti vsaj o neumnosti… vendar – devet let sem uspel (pre)živeti, od tega svojega pisanja, ob čemur sem cesarju njegovo dal, dajatve in prispevke. Ne vem, ne poznam jih veliko, zlasti na tako majhnem tržišču, kot je deželno, ki bi, ali so, vsaj polovico toliko časa zmogli. In s takšnimi tematikami, kakršne sam obravnavam.

 

Jezikoslovje. Da, marsičesa, s področja jezika, se lotevam, v svojih razmišljanjih, in predvsem uspešnega njegovega razkrajanja, uničevanja, siromašenja… s katerim se zavzeto ukvarjajo novodobni, in predvsem sila »strokovni«, »jezikoslovci«. In tudi, sem ter tja, kakšno novo tvorjeno besedo skušam v uporabo pripeljati.

 

Sociologija, družbeni odnosi. Ekonomija, vsaj v vidu vloge lastnih proizvodnih virov, pa še česa, v odnosu do zmožnosti (vsaj relativno) suverenega obstajanja.

 

Mišljenjske zmožnosti, zmožnosti čustvovanja, in podobe obojega, posledično tudi področje psihe, in zdravljenja (odpravljanja) psihičnih težav in, še bolj posledično, antropologija, in biologija, ko o človeku in o »človeku« pojasnjujem.

Da, prav na področju psihe sem samega sebe presenetil, ko sem ugotovil, da mi je dano razumevati problematiko in stanja, in da mi je dano okvare oziroma obolelosti odpravljati, obolele ozdraviti (v nasprotju z doktrino stroke, ter zlasti »stroke«, po kateri je potrebno obolelo osebo navaditi na živetje z boleznijo… da ne bom napačno razumljen, iz povsem praktičnih razlogov takšno doktrino celo razumem, in jo sprejemam, kajti – že itak je malo uradno ugotovljenih terapevtov /pa še »terapevti« med njimi prevladujejo/, na drugi strani pa veliko obolelih, obenem pa je za zdravljenje tistega, kar se leta, celo desetletja nabira, potrebno veliko, in še več, časa, intenzivnega, garaškega dela… pa še drug »obenem« - takšnega zdravljenja ne bi zdržala vsaka obolela oseba, pač pa bi prej odstopila), medtem ko sem na področju antropologije samega sebe »sesul« na trda, prav nič prijazna »tla«, ob ugotovitvi, da – je večina tistega, čemur pravimo človeštvo, sestavljena iz »nečesa tretjega«, da v nobeno vrsto ne sodi, kot posledica križanja med človečnjakom in človekom.

 

Filozofija. Ugotavljanje dobrega in »dobrega«, etičnega in »etičnega«, ugotavljanje neutemeljenosti, neresničnosti številnih prepričanj, na temelju katerih posluje občost… in domnevam, da bi bilo moč še kaj najti, a nič pretresljivega, pa četudi sem se pri tem nič-pretresljivega vedno nahajal na tisti drugi strani reke, sam, in proti vsem, ki »vedo«.

 

Pridno sem skušal, o marsičem, zapisovati, resda bolj v podobah poljudne-znanosti, a vseeno, predvsem v podobah enostavnega in, načeloma vsaj, vsem razumljivega pisanja. Načeloma, kakopak, kajti brez zmožnosti razumevanja razumevanje, preprosto, ni možno! In tudi pri tem zapisovanju neke podpore ne najdem, nikakor, in nikjer, pa so mi še kako dobro znana občutenja, tistih nekih pred menoj, ki so se, tako, kakor se trudim sam, trudili »vcepiti v betice« razne, kar številne, resnice, in so se trudili, vsaj v časih lastnega obstajanja, zaman. Zato tudi zlahka priznam, da sem »butec«, in to najmanj iz treh razlogov:

1.      Zato, ker »butasto« razmišljam, in skušam svoje »izmišljotine« vsiliti »resnico-vedočim«;

2.      Zato, ker kljub konstantnim, in številnim, tovrstnim porazom še vedno vztrajam;

3.      Zato, ker – mar so sploh vredni boljšega, kot je to, kar, že itak prek lastnih zmožnosti, imajo?!

 

Tolažim se, naivnež, da bo vsaj s prvega področja za menoj nekaj malega ostalo. Denimo nekaj verzov, namenjenih otrokom, ali povsem liričnih, takšnih bolj enostavnih, v katerih zmorejo neko zabavo, razvedrilo videti, kajti – v večino svojega pisanja sem vtkal obravnavanje dejstev, svoj odnos do njih, in željo, kakopak, da bi s svojim opozarjanjem, pa čeprav izkazanim v literarni podobi, do nekih sprememb pripeljal. Popolna naivnost, moja, kakopak!

Z ostalih področij pa… dvomim, močno dvomim, da bo v poplavi »strokovnosti« in »razumskosti«, če želiš pravoVERNOSTI (in dlje kot traja javno »izobraževanje«, več teh »strokovnjakov« bo!) karkoli od mojega uspelo vsaj do obravnave dospeti, kaj šele do tega, da bi smelo zaživeti, in celo – preživeti! Potemtakem…

 

Potemtakem smem, povsem realno, ugotavljati o tem, da sem svoj čas (pre)živel – povsem zaman! Pa čeprav si, nekje v daljavi, na koncu vesolja, rišem neko svetlobo, nje pikico, ki naj bi upanje v drugače ponazarjala.

 

P.S.

Nedavno sem videl neko reklamo, za film Kraljestvo opičjega planeta (ne vem, ne me za besedo držati, a mislim, da ima film zares tak naslov). V tem filmu naj bi prikazovali boj: na eni strani vladajoče opice, na drugi opice odpadniki in ljudje, skupaj. Khm, če ničesar drugega, potem lahko, na osnovi ugotovitev, vsaj to zapišem – ne bo, nikoli, odpadnih, v pravilnost odpadništva prepričanih opic. Se je že doslej, tekom »zgodovine«, prevečkrat »oportunizem« izkazal, zrušil večino naprednega, obenem pa – opica je opica, in tudi ona, reva, iz svojega kožuha ne zmore!

 

P.P.S.

Že dolgo nazaj, več ne pomnim kdaj, sem zapisal verze (ki se kažejo tudi na dnu slehernega mojega e-pisma):

 

Vloga poeta v tej, naši državi,

ni v tem, da uživa v denarju in v slavi,

temveč da ustvari vsa svoja snovanja

še preden prejel bo – posmrtna priznanja…

 

Da, moj »hrbet« se že »veseli« - kakor so se, pred njim, »veselili« neki drugi »hrbti« - da bo(m), po smrti, kakopak, morda celo omembe vreden. A, kljub temu, ne vem, kaj je tisto, kar mi prepričuje vzklikniti nek »hura«, in mu pridodati kako-lepo-je-živeti?! Pač pa se mi, namesto tega, zgolj nek MARŠ z jezika sname.

Sonko

Kadar v smehu, dete moje, nosek se ti viha,

in v očeh je vse žareče, v dušo še, do dna,

da zasije vse krog tebe, da zasije do neba…

mi porajaš spev življenja, moč njegovega navdiha.

A ko žalost preko lic ti, pa čeprav na kratko, šine,

bog ne daj, da še dežinka steče s tvojega vesolja…

mine me, do konca mine, radosti vsa volja,

v objemu nemoči in krute bolečine.

Več si mi, kot ti je dano vedeti, spoznati,

bi brez tebe tudi mene nekaj manj bilo,

si med sonci, ki še znajo v temo mi sijati,

ena izmed redkih zvezd, ki še jih zre oko.

Bodi kot drugi… e, dete moje!

Mnogokrat sem ti že svoja razmišljanja, svoje misli namenjal v podobah zapisovanja. Za neposreden pogovor, o tem, in takšnem, si še krepko premajhna, a nič zato, kajti – večina niti v stanju svoje »odraslosti« ne bi dojela slišanega, vsaj zares ne. Da, veliko zapisov sem ti namenil, in posvetil, in kdo ve, koliko jih še bo…

 

Mimogrede, dve zadevi.

Zjutraj sem na tleh našel jagodo. Ne vem, zdi se mi, da je bila sklatena, sama od sebe, zagotovo, ni padla, morda s pomočjo Tarovega repa (velikokrat ga ženem od posod z jagodami, ob katerih, čakajoč na hrano, svoje navdušenje, poskakujoč, izkazuje), pa sem še ostale pordečele pobral. In upam, da bodo, v hladilniku, zdržale do petka, ko jih boš, še bolj upam, z užitkom poamala…

Kosil sem, zjutraj. In pokosil več, kot bi si želel, in manj, kot bi moral. Obe držali kose sta mi namreč, med palcema in kazalcema, porodili prepričljive žulje, pardon, otiščance, pa napravo komajda držim, je dokaj neprijetno, da ne zapišem boleče. A, kakorkoli že, na strani hiše je vse pokošeno, razen strmine pod njo, strmine, na katero itak sila redko zaideva, ker se tvoj korak na njej, kljub temu, da te čvrsto držim, počuti negotovo, prestrašeno. Mali breg pa – če bo v prihodnjih dneh kaj bolje, z rokama, in če bo moč, brez dežink, potem bo, v nasprotnem bova pa drugič prek njega…

Da, tudi tvoj gaj je pokošen! Prostor, na katerem je tudi tobogan, prostor, na katerem veliko časa preživiva. Pa ne toliko zaradi tobogana, pač pa… ko se zasliši tvoj navdušen glasek, in večinoma tisti »tata ama Lilo«, tu in tam pa tudi »Lila ama tato«… in se loviva, krog žižule, in te večinoma »ne morem« ujeti, ti pa mene vedno… in ko se »skriješ« za steber brajde, da te tata »ne vidi«, pa te, brezuspešno, »iščem« naokoli, vse do tvojega glasno smejočega se »buuuu«… da, se mi zdi, da je tvoj gaj bistveno bolj pomemben, nama, radi tega, kot pa zaradi tobogana.

 

Četrto dete si, moje, ki je zapadlo (tudi) v moj proces vzgajanja. Jaz ne dresiram, daleč od tega, ne delam fotokopij, še dlje, in, čudak, kakršen sem, povsem drugače pojmujem svet, in odnose na njem, povsem drugače vrednotim, se povsem drugače izkazujem kot večina. Pa mi to, že v izhodišču, določene težave povzroča, (tudi) pri vzgajanju, postavlja me pred dilemo – zdresirati eno izmed neštetih, večinskih podob, ali vzgojiti človeka!

 

Če boš v tem nagonskem, posranem svetu človek, potem ti bo, jamčim, krepko težje živeti, saj se boš, poleg običajnih, vsakdanjih zapletov, srečevala tudi s težavami, s katerimi ti bo, v svojem odklanjanju, zavračanju tebe, streglo okolje. Če pa boš brezlična v obči brezličnosti, potem boš imela, vse življenje, težave s seboj, kajti – mimo zasnovanosti neboleče, netrpeče ni moč, ti pa si zasnovana kot človek!

 

Da, huda dilema. Tudi pri starejših, svojih čičkih, nisem prepričan, v to, da sem jih pravilno vzgajal, marsikdaj pomislim o tem, da bi bilo, kdo bi vedel, morda bolje, zanje, ko bi jih izučil v nekih borilnih veščinah, da bi tolkli krog sebe, najmanj, ali vsaj, dobro vračali udarce.

Okolje je neprizanesljivo, različnosti ne gredo vkup, pa te bodisi pogoltne, bodisi ne sprejme, izvrže. In sam proti vsem je, verjemi, težko, zelo težko.

 

Med njimi veljajo številna prepričanja, resda butasta, a kljub temu, in med temi prepričanji je tudi tisti ne-bodi-kot-drugi. Reveži, ne vedo, da je samo pozivanje krepko premalo za spremembe, za drugačnost, kajti – žaba se lahko še tako napihuje, želeč postati nekaj drugega, večjega vsaj, a vedno je, in bo – samo žaba!

Ja, saj so »drugačni«, med seboj, res je. Nekateri lepše, bogatejše oblečeni, z več bleščicami, kot ostali, nekateri se celo v tetovaže oblačijo, da bi bili nekaj-posebnega… a s tem, z vso svojo »drugačnostjo« samo do tistega isto-sranje-drugo-pakovanje dospevajo. Ni izgled, zunanjost, tisto, kar o vsebini govori, še zlasti takrat, kadar ta vsebina omembe vredna ni…

 

Da, ne-bodi-kot-drugi med njimi, vsemi drugimi, velja, jaz pa razmišljam, bogokletno, in na trenutke, če bi te prav v nasprotno usmerjal, v bodi-kot-drugi, kajti…

Če bi zmogla (brez nekih notranjih težav, svojih) tako, če bi zmogla sebično, preračunljivo, brez kakršnihkoli zadržkov, zlasti etičnih, ne samo čustvenih, prek sebi lažjih, četudi umazanih, poti… če bi zmogla svinjati, potem… med enakimi enaka, in bolj kot si vešč njihovih metod in praks, bolj uspevaš, bolj se te, ne nazadnje, bojijo, pa te upoštevajo, in »spoštujejo«. Sicer ne vedo, kaj je to spoštovanje, a kljub temu – v obraz se ti prijazno nasmihajo, celo s prikloni izkazujejo, če si, po njih merilih, dovolj »velik«, in dovolj »visoko«, za hrbtom pa… ah, za hrbti pa tako in tako popolnoma drugačne podobe, svoje, izkazujejo…

 

Že res, da zmore biti v svinjaku samo svinja uspešna – bolj kot je svinj(sk)a, umazana, močna, prodorna, več ima od svinjaka – medtem ko je vse ostalo, drugačno, v nenehni nevarnosti, pod konstantno grožnjo, da umažejo, vsaj obgrizejo, če ne celo požrejo, a je res tudi to, da je tudi tebi eno samo življenje dano, in da enega samega razloga ni, za to, da ga radi svinj ne bi preživela skladno s svojimi željami, snovanji, namerami!

 

Veš, dete moje, Kolumb je imel svojo barko, Da Vinči atelje, Tesla laboratorij… pa so se imeli nekam »poskriti«, se umakniti pred občimi, ti pa… četudi dospeš, z leti, do podobne možnosti, še vedno boš morala večino časa med njimi, tako drugačnimi, vsaj zaenkrat, od tebe!

 

Resnično ne vem, na žalost, kako, kaj bi bilo, tebi in zate, bolje! A vem nekaj drugega, vem o tem, da imaš smolo, ker imaš mene za očeta! Sem namreč neozdravljivo bolan, trpim zaradi hude alergije, za katero, zaenkrat vsaj, še niso odkrili zdravila, in ga, bržčas, nikoli ne bodo, kajti alergičen sem na – dvonogo nesnago! Pa ne vem kako bi te svinjskega učil, ko pa se mi svinjsko upira, že ob misli nanj?!

 

Da, Malo moje milo, drago, morda me, če oba doživiva, slišiš poreči »ma, ni mi do mene, jaz sem svoje že odživel, hudo mi je zaradi otrok, še vse življenje je pred njimi«… in – ne, nikoli me ne boš slišala reči bodi-kot-drugi, nasprotno, bodi ti, bodi dobra, etična ti, kajti, veš, pa verjameš ali ne, človeku je lažje trpeti svinjanja drugih, kot s svojimi trpljenje drugim povzročati! Pravzaprav se človek do svinjanja sploh napotil ne bo!