»Dobrota«

V tem sestavku nekaj besed obči »dobroti« namenim…

 

Tudi lev je »dober«, ko tropu do plena pusti, vendar je »dober« šele po tem, ko se najprej sam nažre.

 

Lahko je biti »dober« takrat, kadar se sebi ničemur pomembnejšemu ne odpoveduješ, vsaj takšnemu ne, kakršno bi o tvojem obstanku, zadovoljnem, odločalo.

 

Nekoliko težje, a še vedno v okvirih sprejemljivega, je biti »dober« takrat, kadar v povrat sebi neke koristi pričakuješ… pa čeprav so te koristi »zgolj« v podobah tega, da te, takšnega, kakršen si, obstajati pustijo.

 

NI dobrota, kadar z bogato obložene mize košček prileti, dobrota je takrat, kadar poslednje grižljaje vsaj podeliš, če se jim že v celoti nisi zmožen odpovedati.

NI dobrota v tem, da trepljaš-po-hrbtu tistega, ki se je zate, za tvoje dobro, izpostavljal, in zmagal, pač pa je dobrota v tem, da ob takšnem enakovredno stojiš, pa četudi zmorejo biti posledice prizadevanj (tebi) neprijetne, boleče.

In NI dobrota v tem, da daš, ker-so-dali-vsi-drugi, pa kaj-bodo-ti-drugi-rekli-če-ne-boš-dal… in NI dobrota v tem, da daš, ker si boš z danim neke odpustke, neko korist pridobil… NE, dobrota je takrat, kadar si prizadevaš navkljub temu, da vseh-drugih ni zraven, dobrota je takrat, kadar v zameno za izkazano ničesar ne pričakuješ, z izjemo tega, da – zaradi izkazane dobrote ne boš popljuvan (s strani tistega, kateremu si dobroto izkazal)!