… mi je
spomin zašel k…
Enkrat
sem ostal brez zaposlitve. Dvakrat mi je pretilo, da se bom znašel »na cesti«.
Enkrat so mi pomagali v drugo delovno okolje, da so se me v svojem znebili. Pa
še kup raznih spotikanj, šikaniranj je bilo, in to vse »samo« zaradi tega, ker –
sem govoril resnico. In to počel sam, med vsemi ostalimi »poštenimi« in »resnicoljubnimi«,
čeprav…
Tudi
oni so govorili resnico, ali vsaj nek njen približek, le da so to počeli za
vogali, za hrbti, takrat pa, ko bi jo bilo potrebno javno izustiti, takrat pa… »moram
misliti na družino«…
Hm,
tudi sam sem imel družino, (majhne) otroke, ki so hoteli na suhem spati, biti
oblečeni in, začuda, celo jesti…
In
potem slišim tisti njihov kam-je-vsa-morala-izginila?! Ubogi reveži, pri vas je
nikoli bilo ni, pri vas niti osnovnih pogojev nima, da bi se kadarkoli
prikazala!
Da, ob
trpkem nasmehu. In mi ni žal, da sem se (tudi) tako izkazoval, ker sem edino
tako zmogel zvestobo do samega sebe ohraniti. Žal mi je samo zaradi tega, ker
sem se izpostavljal za – nevredne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar