Odpeljal
sem Malo, in sem fuč, popolnoma fuč! Pa ne radi tega, ker je Malo, ki je
specifično dete, z odraščanjem vse bolj zahtevno, pač pa…
Sinoči…
Ob
devetih sem ji pustil, da je tri risanke pogledala, preden sva se podala na
kavč, vendar – zverinica, kot da je vedela, da je sinočnji večer, do
prihodnjega petka, poslednji najin, igranja, »norenja« ni hotelo biti konca, in
tata je malodane izdihnil, v podobah nekakšne telovadne blazine, celo
trampolina…
Po uri
in pol najinega »uspavanja«, ko je nikakor ni bilo moč zaustaviti, je umiriti,
sem bil »hud«, in sem ji rekel, da bo, v prihodnje, tudi pri meni tako, kot je
pri mami, da bo že ob osmih morala v posteljo, da bo tata imel, zvečer, mir, za
razna komuniciranja z… ma, pustimo, topot, govna, na obeh straneh, ob strani…
kakorkoli že, dete je zaznalo samo tisti »mami«, in je hipoma odreagiralo, češ
da noče k njej…
Objel
sem jo, jo poljubil, in ji povedal, da je ne mislim peljati k mami, pač pa da
je že pozna ura, da mora ajat, da se prek noči spočije, da dovolj moči za jutro
nabere…
V
objemu, v poljubljanju, v crkljanju se je stisnila k meni, kot nek klopek se je
prižela, in – zaspala…
Tudi
danes sem, zjutraj, slišal, da ne želi iti… ko sem se vrnil domov, nobenega
apetita, zgolj »prijetno« čutenje, čustvovanje… odprl sem prvo od darovanih mi
steklenic, si nalil desetinko, litra, da bo buteljka zdržala cel teden, in
misli so poletele…
Ena med
njimi se je podala skozi čas, daleč nazaj, skorajda trinajst let, k neki »pametni
izobraženki«, pravzaprav k njenim besedam, ki so govorile o tem, da ne razume
tega, da sem po petindvajsetih letih zakona zapustil dotedanjo partnerko. Da
ona nikoli ne bi tako, da. če že, bi odšla prej, krepko, in še bolj krepko prej…
Ne gre,
z nižjega klina razvojne lestve ni moč razumeti tiste z višjih, pogoltna,
preračunljiva, nagonska sebičnost nikoli ne bo zmogla razumeti uvidevnosti,
nesebičnosti, požrtvovalnosti, nikoli!
Da,
tudi jaz bi že krepko prej odšel, takoj takrat, ko sem ugotovil, da skupnost ni
takšna, kakršno sem snoval, o kakršni sem sanjaril, jo skušal, iskreno,
tvoriti, pač pa je zgolj »skupnost«, formalna neka tvorba, na papirju, formalno
»sobivanje« nekega uresničevanja, doseganja osebnih interesov, med njimi tudi
občutka socialne varnosti, skratka ena izmed takšnih »skupnosti«, kakršnih je
nešteto, in so za občost značilne. »Skupnost«, v kateri obstajaš z osebo, s
katero nikoli ne bi hotel obstajati… ko bi jo poprej poznal tako, kot si jo
spoznal skozi čas…
O, bi,
še kako bi, tudi jaz, že prej odšel, ko bi sebično izključno nase gledal, a
nisem, daleč od tega, pač pa sem stisnil zobe, in trpel, se dobesedno uničeval,
se ubijal – zavoljo otrok!
Vedel
sem, se tega zavedal, da otrok v svojem odraščanju potrebuje (tudi) očeta,
obenem pa nisem vedel, kako bi otroku pojasnil svojo (pre)selitev pod neko
drugo streho, in stran od njega, in da, ob tem, otroka ne bi prizadel! In sem
čakal, in čakal, da, vsi trije, vsaj za silo odrastejo…
Da, in
so odrasli. In so tudi razumeli moje besede, ne nazadnje, gledali so, videli,
do nekih svojih ugotavljanj dospevali, a, kljub temu – moje upanje, da jih bom,
s svojim odhodom, manj prizadel, me je pustilo na cedilu! Kljub temu, da so
bili že »odrasli«, sem jih prizadel, gromozansko in nepopravljivo prizadel, pa
čeprav…
Pa
čeprav sem jim, ne vem kolikokrat, pojasnjeval, da ne zapuščam njih, pač pa
njihovo mamo. In sem jim, ne vem kolikokrat, povedal, da sem njihov oče še od
svojih gimnazijskih let, od takrat, ko sem začel sanjariti o svojih otrocih… in
da sem njihov oče od trenutkov, v katerih sem izvedel, da so zasnovani… in da
bom njihov oče vse do svoje smrti, in da je moje domovanje, kjerkoli že bo, v
vsakem trenutku, štiriindvajset ur na dan in vse dni mojega življenja, tudi
njihovo… da nad njimi meni ničesar, nikogar ni, niti mene samega…
Da,
kaže, da sem (bil) zelo »slab« oče, da sem jih s svojim odhodom tako udaril!
S seboj
je vzela piščančka, igračo. Jaz sem ji ga kupil, in ni ena izmed odsluženih
igrač otrok nekega pocestnega govna, kurbirskega. Eno takšnih sem ji dal v
vrečko, da jo vzame s seboj, vendar – čim je igračko zagledala, jadrno jo je
pograbila in jo treščila na tla, češ da je ne želi s seboj…
Ne vem,
morda je piščanček pomagal, da je bilo na poti vsaj nekoliko lažje, kot
prejšnjič. Ne vem, a res je bilo lažje, pa čeprav, še vedno, krepko daleč od
tega, da bi bilo prijetno.
Ne vem,
morda je, s piščančkom, s seboj vzela tudi del svojega doma, edinega dejanskega
doma, katerega ima, doma, v katerem ni potvarjanj in pretvarjanj, laži, prevar,
ma, nikakršne pokvarjenosti, nikakršnega smradu, nikakršnega »imava se(be) rada«…
pač pa je iskrenost, spontanost, (samo)odpovedovanje, prilagajanje, uvidevnost,
dejanski rada imava drug drugega. Ne vem.
Morda,
kdo bi vedel (a vsaj sanjariti smem, o tem, domišljavec), morda je, s
piščančkom, s seboj vzela delček, mrvico svojega tate, kateremu bo, prepričan
sem, kakor vselej, tudi prihodnji petek stekla v objem… ne vem, vem pa to, da
je bilo današnje slovo, najino, (tudi) otroku tako »prijetno«, da se, znova,
niti posloviti ni hotela od mene…
Preklete
svinje! Žal mi je, a dejansko ne najdem, v tem trenutku, in v svojem (tudi
siceršnjem) počutju ustreznejših besed, da bi z njimi zaključil konkreten
sestavek, kot sta besedi – PREKLETE SVINJE!
P.S.
Že v
mislih zavračam sleherne pripombe o tem, da je potrebno biti uvideven,
razumevajoč, da je potrebno pomagati, kajti – ne poznam ga, ki bi se z
desetinko uvidevnosti in razumevanja, s kakršnima sem se sam izkazoval,
izkazal, in ga ne poznam, ki bi desetinko toliko pomagal, in dobrega naredil,
drugim, brez sleherne preračunljivosti, brez vsakršnega pričakovanja, kot sem
naredil jaz. In prav radi tega, ker sem to večinoma nevrednim počel, prav radi
tega smatram, da imam vso pravico o svinjah govoriti! Morda res niso krive, za
to, da so svinje, vendar – tudi moji otroci in jaz nismo krivi zanje, obenem pa
nihče drug ni poklican k temu, da ima, zaradi svinj, uničeno življenje! Pa ko
bi samo za moje življenje šlo, v konkretnem primeru…
Ni komentarjev:
Objavite komentar