Uvodoma
– Cankar je nekako takole izustil: Dežela je lepa, edina napaka, ki jo ima, je
prebivalstvo…
V bran
temu prebivalstvu zapišem, da bi, Cankar, kjerkoli bi živel, do enakega mnenja
dospel.
Najtežja
stvar na svetu je, zagotovo – biti človek! Ne eden izmed neštetih, milijardnih »ljudi«,
pač pa dejansko človek. Predstavnik vrste Homo Sapiens, razumskega, edinega
razumskega bitja v (po)znanem nam obstajanju, vrste, ki je zaslužna dobesedno
za vse dobro, ki obstaja, kot posledica človekovega delovanja. Beseda, in
knjiga, ceste, naselja, letališča, vodovodni, električni, komunalni razvodi,
ogrevanje in hlajenje, jedača in pijača vselej pri roki, zdravila, zdravljenje,
krepko podaljšana živetvena doba, ma – ene same zadeve ni, ki zares v napredek
sodi, da je človek ne bi ustvaril! Edino, pri čemer je pogrešil, pri čemer je
imel »prste zraven«, a v ta napredek ne sodi, je – človejak…
Razumskost,
biti razumsko zasnovano bitje, je prekletstvo, ne nagrada! Vsaj znotraj
konkretnih okoliščin je tako, kajti – predstavljaj si zlato ribico, denimo,
morda jih je celo nekaj, živečo v veliki, in od žab zasmrajeni, mlaki.
Vsepovsod krog nje regljanje, vsepovsod se neka sluz lepi na vse, do česar
dospe, vsepovsod voda ni samo zasmrajena, pač pa ji tudi kisika primanjkuje, pa
je ribici že obstajanje, samo po sebi, težko, naporno, ko, reva, vse bolj za
zrakom hlasta, obenem pa – čim razširi svoja »krila«, da bi »poletela«, nekam,
skozi vodo, v bistvu takoj v žabe trči. Da, še obstaja s težavo, s kakšno
težavo šele se skuša izkazovati, živeti zlati ribici primerno, ustrezno!
Razumskost,
najvišja stopnja mišljenja. Krepko nad »pametjo«, popolnoma drugače »vidi«,
vse, in zlasti tisto, kar očem, ter ostalim čutnim zaznavam, ni dosegljivo. Pa,
posledično, tudi popolnoma drugače ugotavlja, in razumeva, in ve, kot pa »pamet«,
ki se niti v lastni neumnosti ni zmožna prepoznati…
Razumskost…
Čustvovanja so neposredno pogojena z mišljenjskimi zmožnostmi, pa so tudi ta
pri razumskih bitjih popolnoma drugačna, kot pri »pameti«, pri nagonskih,
celovitejša, intenzivnejša, »globlja«…
Da kaj
takšnega ni mogoče?! O, je, pa še kako je in, če ne verjameš – samo pomisli o
tem, če so (celo znotraj enake zasnovanosti, znotraj nagonskosti) čustvovanja
nekega ščurka primerljiva s čustvovanji nekega psa, ali, denimo, konja! Mislim,
da niso, še zdaleč ne, vsaj izkazujejo se ne tako, kot se zmorejo pasja. In,
vidiš, takšne razlike so povsod, na tako imenovani razvojni lestvici, pa – na višjem
»klinu« kot si, kompleksnejše, celovitejše bitje si. Zahtevnejše po vsebini,
lastni, zahtevnejše po načinu obstajanja (pa tu – pri človeku vsaj – NE govorim
o nekih psiho-fizičnih potrebah v podobah, na primer, vnašanja hrane in
tekočine!), zahtevnejše, ne nazadnje, po pojmovanju vsega, kar obstaja, in tudi
po snovanju, pričakovanju tistega kako-bi-šele-lahko-bilo,
kako-bi-moralo-biti-da-bi-bilo-človeško…
Razumskosti
je PRIROJENA empatija, zmožnost zaznavanja, razumevanja in UPOŠTEVANJA
čustvovanja drugega… prirojena ji je uvidevnost (radi tega tudi sta, iz besede »človek«,
nastali besedi »človečno« in »človeško«… zgolj medklic: ta »človeško« NIKAKOR
ne v okvirih »razumevanja« občosti, češ tudi napake, nepravilnosti, nemoralna
ravnanja, in podobne zadeve, »so človeške«!) in prav razumskosti gre zasluga za
vse pozitivne spremembe tudi na področju t. im. družbenih odnosov, za odpravo
kanibalizma, denimo, pa tistega zob-za-zob in samovoljne delitve »pravice« (v
okvirih tega tudi t. im. krvnega maščevanja)… za odpravo (čeprav le-to še ni v
celoti odpravljeno!) suženjstva, raznih aparthajdov in nasploh sistemov, ki na
nekih neutemeljenih, z dejstvi neutemeljenih vzrokih, vzpostavljajo več in manj
»vredne«! In to, kakopak, počno na temelju neke, denimo, narodnostne
pripadnosti, vere, rase, jezika, barve kože… nezmožni dospevati do vsebin, do
dejanskih značilnosti posameznika, tudi njegovih objektivnih zmožnosti!
In je
hudič, s to razumskostjo, kajti – če si vanjo porojen, potem te že od malega
motijo krivice, kot takšne, pa, verjel ali ne, te tiste, ki se drugim dogajajo,
celo bolj (za)bolijo kot one, ki jih na lastni koži (ob)čutiš! Prav zaradi
takšne podobe razumskosti (uh, ta razumskost, kdor je z njo kaznovan, bolj kot
ne vse življenje kot »bebec« preživi!), in zaradi njene ne-množičnosti, so,
vselej, redki tisti neki, ki se časovno bistveno pred okoljem, in z dejanskim
lastnim žrtvovanjem, izpostavljajo za spremembe! Ja, vse te spremembe
zastavljajo posamezniki, in brez njih bi še vedno bilo kot v (pra)davnini!
Uboga
zlata ribica! Žabe vse vedo, vse znajo, vso mlako hitijo po svoje urejati, in
urediti, le… takrat, ko voda dokončno svoje živetje izgubi, in je zgolj še neka
povsem zasmrajena tekočina, takrat te žabe NE znajo okoliščin spremeniti, in
mlako znova za živetje primerno narediti! A »vse vedo in vse znajo«…
Da,
absurdna situacija, docela tragi-(morda)komična: ekstremna, izrazita manjšina,
ki NE obstaja zato, da bi sebi stregla, zase izključno skrbela, ima vse zasluge
za to, da jo lahko absolutna večina, v vseh časih, tudi v »sodobnem«, tlači
navzdol, jo sili obstajati v izrazitem nasprotju od tistega načina obstajanja,
kakršen bi bil, ko bi bilo po človekovo, po človečno, po človeško! Absurd, a
prav tisti, ki so nezmožni okoliščine spreminjati na bolje (pač pa se zmorejo
zgolj okoliščinam prilagajati), prav tisti, ki, po zaslugah manjšine, človeka,
danes živijo krepko boljše, lažje, varneje… kot so njih predniki, prav ti so
dobesedno »krvniki« človeka, in mu, pa čeprav tega zavestno ne počnejo, in »zgolj«
v okvirih preklete-v-»človekovem«-svetu-vladajoče nagonskosti, v okviru
boja-za-obstanek in neuvidevnosti, sebičnosti, nenačelnosti, nemoralnosti,
skušajo onemogočati delovanje, in mu, dobesedno, življenje uničujejo! Enega ne
poznam, med redkimi ljudmi, katere sem smel doživeti, ki ne bi, vsaj na stara
leta, zagrenjenosti, razočaranja živel! Enega samega ne! Za razliko od tistega
občega živeti-je-lepo…
Z
marsičem sem se ukvarjal, marsikaj tudi proučeval (skušal, ponekod,
spreminjati), med ostalim tudi (iz)reke, tozadevno »ljudske«… zlahka je moč
ugotoviti, če je tisto, kar pod izrek šteje, izustil človek, ali pa je le
posledica »ljudskega« ugotavljanja, »razumevanja«. In je dobro imeti to
zmožnost prepoznavanja, zlasti radi tega, ker – o enih in istih vsebinah NE bi
smele veljati nasprotujoče si trditve! To je namreč nekako tako, kot da bi za
vodo, sočasno, trdil, da je mokra in suha…
Ne vem,
morda prav (ali vsaj tudi) zaradi tega pojasnjujem določene pojme, zadeve, pa
zapisujem o dobroti in »dobroti«, poštenosti in »poštenosti«, in, čeprav se
zavedam, da s tem ničesar ne bom dosegel, celo računam na neko utemeljenost,
smiselnost lastnega početja, in to počnem, vsakokrat, vse do tedaj, dokler ne
pomislim na… žabe, ki po žabje »svojo« mlako zasmrajajo, uničujejo. Reve, tudi,
ko bi hotele, drugače kot žabje zmožne niso!
Prijatelju
sem, pred dnevi, zapisal nekako takole…
Dva razloga
imaš, da zmoreš biti zadovoljen, kot nekakšen zmagovalec, s svojim preživetim
časom! Prvi je ta, da zmoreš vsakomur v obraz povedati vse, kar mu gre, in
predvsem ta, da zmoreš s samim seboj, zavedajoč se (za razliko od nagonskih
bitij) svoje celostne podobe, v miru živeti!
Drug pa
– sodiš v izjemno redko družbo nekih galileov, platonov, kopernikov, puškinov…
in njim podobnih, sodiš v manjšino, prav tisto, ki kakovostno spreminja svet,
ali to vsaj skuša početi, in ne v večino, goltavo, sebično, nemoralno ter
predvsem – butasto!
Ja, se
zavedam, jalova tolažba, a bog-pomagaj, edini spokoj, katerega zmore človek
dejansko doživeti, nastopi takrat, ko ga več ni, v tem in takšnem svetu, med
temi in takšnimi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar