Danes,
niti pol ure nazaj, sem izvedel, da ne bi smel govoriti o zadevah, kakršna je,
na primer, dobrota, in da tega ne bi smel zato, ker sem sam grd, ne-dober.
Avtor
te ugotovitve je do nje dospel na temelju tega, da me je v zadnjih časih
nekajkrat prosil za pomoč, a mu je nisem hotel izkazati. In mu je tudi ne
nameravam, kajti…
Taisti
osebi sem večkrat pomagal in prepričan sem, da takšne pomoči, kakršna je bila
moja, drugod ni bil deležen. Tudi v to dvomim, da so mu vsi ostali, katere
pozna, skupaj, pomagali toliko, kot sem mu jaz!
Pri tej
svoji pomoči, izkazovani mu, ničesar nisem pričakoval (z izjemo zadovoljstva te
osebe, nekoliko lažjega, lepšega mu živetja), kaj šele, da bi karkoli terjal v
zameno. Kadar tako počneš, takrat trguješ, in NE pomagaš!
Kljub
temu, da ničesar nisem pričakoval, mi je dotična oseba obljubljala, nemalo
stvari, vedoč, da se ukvarjam tudi z ustvarjalnostjo. In jaz, ki vem, da ta
oseba razpolaga z možnostmi takšne pomoči, sem celo verjel besedam, obljubam,
se, butec, z zaupanjem kazal…
Kadar
verjameš, kadar zaupaš, obenem kadar želiš nekaj realizirati… takrat se ti tudi
upi porodijo, in na njih temeljih tudi neka načrtovanja, dobesedno »zagledaš«, »vidiš«
neko bodočnost, v kateri bo smelo zaživeti tisto, za kar si prizadevaš, za kar
se trudiš, kar si želiš v življenje spraviti.
In –
kadar verjameš, kadar zaupaš, kadar bodočnost snuješ, in pričakuješ, obenem pa
se izkaže, da so obljube LAŽ, da tisti, ki jih daje, v istem hipu, ko so
izrečene, nanje dobesedno »pozabi«, takrat…
Brez
upanja se le-to tudi sesuti ne more, in brez sesutja upanja ni razočaranja, ni
grenkobe, ni bolečine, nastale predvsem na dveh ugotovitvah. Na ugotovitvi
tega, da od načrtovanega ničesar ne bo. Na ugotovitvi tega, da si – verjel lažnivcu,
mu zaupal, da si, potemtakem, navaden bebec!
Laži ne
obravnavam v podobi odlike, nasprotno, mi smrdi, kakor mi smrdi tudi »značaj«,
ki se z lažmi, z goljufijami, prevarami… izkazuje. Za takšne celo menim, da ne
sodijo v neko skupnost, da ne bi smeli biti obravnavani kot enakovreden njen
del, kajti – če sem enakovreden nekemu ničetu, neki sprijenosti, potem sem
niče, in sprijen, tudi sam. Vsaj tako me je moč obravnavati, denimo v okvirih
pravnega reda, pa čeprav skušam biti čimbolj izrazito nasprotje omenjenemu.
Bodi
dober do dobrih, do slabih pa bodi slab le toliko, da jim – ne pomagaš, da še
naprej uspevajo znotraj (tudi lastnega) slabega!
Ja,
danes sem to izvedel, in priznam – v rani svoji mladosti so me tovrstna
zavračanja, izkazovana mi s strani občestva, prizadela, kasneje sem se jih
naučil drugače gledati, obravnavati. Da le nisem tak, kakršen si ti, pa sem
povsem zadovoljen. Če me neprimerno, slabo, smrdljivo (oni namreč zase »vedo«,
da so dobri, pošteni in nasploh… ma, pravi biseri svojega svinjaka!)… kot
neprimernega, slabega, smrdljivega označuje, potem mi predvsem to sporoča, da
me ne šteje za sebi enakega. In to mi zadošča.
Ni komentarjev:
Objavite komentar