Bodi človek, dete!

Dete moje, človek bodi,

níkdar ne postani smet,

jih preveč v času blodi,

takšnih, ki svinjajo svet!

Da, trpeče ti bo teklo,

druge danosti ti ni,

a te bo krepko manj peklo,

kot če boš zgolj del smeti!

V zibel ti nebo je dano,

duša vse do dna morja,

tudi če bo poteptano

naj srce te ne izda!

Človek si, in to ostani,

zoper vihre vse, gorje,

naj ti čisto bo na dlani,

tudi ko teko solze!

Svet je smrad neskončne črede,

brez obraza vse, brez duše,

odpočiješ si od bede

v tihem miru izpod ruše…

a, kljub temu, človek bodi,

morda v tebi up je skrit,

ta pa med smeti ne sodi,

da hite ga zasmradit!