Grozljivo,
zaspal sem! Pred kratkim sem s postelje, toliko, da sem kavo skuhal, pa sedaj,
ob njej, matast, k zbujenosti silim. Tako, pač, je, kadar v eni noči skušal dve
nadomestiti, in še del tretje…
Do zdaj
bi, ko bi se pravočasno zbudil, imel že precej pokošenega, a kaj, ko sem sinoči
telefon priklopil na polnilec, v dnevni, pa zvoki alarma niso uspeli dospeti do
mene, do mojega zavedanja…
Zdaj
bom skušal čim prej »priti k sebi«, upajoč, da bodo oblaki prekrivali dan, pa
da bom zmogel, nekoliko kasneje, zastaviti delo, čeprav – zaenkrat ne kaže, na
to, da bi bile okoliščine prizanesljive, pa da bi bilo moč na bregu, pod
okriljem oblačne osenčenosti, kljubovati. A tudi tega sem vajen, tega, da mi
okoliščine nikdar niso prizanašale, pa sem, kljub temu, do danes dospel…
Pred
dnevi sem prejel neko »elektronsko« pisemce, nekako tako je začelo: »Bliža se
petindvajseti maj, naš praznik, in bliža se naše srečanje, ki, običajno, traja
do jutranjih ur…«
Pol
stoletja, natanko pol stoletja, ko sem, v družbi nekdanjih sošolk in sošolcev,
tisti »gaudeamus« pel…
Pošiljateljici
sem odgovoril, da živim sto kilometrov izven »centra«, sam, da imam živali… da
sem se, desetletje nazaj, izključil iz »javnega obstajanja« celo na področju,
na katerem vse svoje obstajanje sebe izkazujem, pisanju… da se ne udeležujem
raznih druženj…
V
odgovor sem prejel besede njenega obžalovanja, ker sem postal »samotar«.
Samotar?!
Ne,
nisem nikakršen samotar, porojen sem kot socialno bitje, sila rad imam družbo
in druženje, takrat, seveda, kadar – se imam s kom družiti! Ugotavljanje mojega
»samotarstva« je enako, kot bi nekomu, ki, po načelu pij-malo-pij-dobro, zgolj
dobro (po)pije, abstinenco očitali. Nisem samotar, je pa dejstvo, da si v
ne-svojem okolju, v svinjaku, le sebi podobne dovoljujem. Pri čemer ni moja
krivda v tem, da jih je tako malo…
Nekaj
malega časa nazaj, danes, sem zasledil besede, s katerimi je prijatelj izlil
svoja razmišljanja, čustvovanja, doživljana na stara leta. Iz vesolja si padel,
tako sem ga skušal tolažiti, v istost in med iste, in vse življenje si skušal,
sredi tega svinjaka, cvetlični vrt (iz)graditi. A to ne gre, vsa snovanja, vse
želje, vsa prizadevanja, vse delo, ki si ga v to namenil, ti sam – vse to je
končalo v blatu, kolikor ni požrto, je poteptano, zasvinjano, in edino, do česar
si dospel, je poraz, na celi črti. Pri čemer si vsaj sebe, ne-istega njim,
ohranil, in v sebi semena cvetličnega vrta, pa ti upanje, bolj jalovo, resda,
ostaja, da bo nekega »jutri«, morda, drugače, boljše…
Ja, je
vrag, kadar med »dobrimi«, »lepimi«, »poštenimi«, »ponosnimi«… ne smejo
obstajati takšne zadeve, kakršne so Dobrota, Lepota, Poštenje, Čast! Le kaj
rilec ve o tem, da je korito polno, in vamp, pa že, blaten v svojem blatu, »lepote
življenja« opeva. Pardon, o njih kruli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar