Tako znajo
povedati, v svoj bran, oni, tisti, pač, ki IZKLJUČNO po sebi »ugotavljajo« vse,
cel svet… ob čemer niti sebe NE poznajo, kako bi šele o drugem vedeli.
Absurd,
eden izmed gromozanskih absurdov, s katerimi se izkazujejo, kajti – kako, za
vraga, boš ugotavljal drugače, kot »po sebi«?!
Tvoje
zmožnosti ugotavljanja so V tebi, potemtakem so DEL TEBE. Okoliščine, s
katerimi se srečuješ, jih živiš, so TVOJE, potemtakem tudi iz njih izhajajoče
ugotovitve obstajajo V tebi, so DEL tvojega zavedanja, védenja, so DEL TEBE. Je
pa res, da obstaja gromozanska razlika med ugotavljanjem dejstev in »ugotavljanjem
dejstev«, med objektivnostjo, dejanskostjo ugotovljenega, in med
subjektivnostjo, tistim njihovim »vedeti PO SVOJE«…
Ugotavljajo
na temelju posledic, a je pravilno izključno ugotavljanje na temelju vzrokov.
Ugotavljajo na temelju videnega, slišanega, okušenega… na temelju čutnih
zaznav, potemtakem, a je pravilno izključno ugotavljanje na temelju vsebine,
potemtakem tiste neke »notranjosti«, do katere čutne zaznave objektivno NISO
zmožne dospeti!
Da, v
izhodišču VSAKDO ugotavlja »po svoje«, ker ne zmore iz lastne kože, pa je
prisiljen uporabljati tisto, s čemer razpolaga. Tudi Galileo je »po svoje«
ugotavljal okroglost planeta, in to, da se vrti, pa da krog Sonca potuje, a ni
ugotavljal samo s »pametjo«, pač pa z RAZUMOM (= sočasna zmožnost, sočasno
delovanje »pameti« in abstraktnega mišljenja), in je bil njegov »po svoje«
skladen z dejstvi! Vsa Narava namreč temelji, funkcionira po LOGIKI, in razum
JE logika… potemtakem Narava in razum GOVORITA ISTI JEZIK, jezik logike, zaradi
česar je razum, izključno razum, zmožen ugotavljati tudi takšne zadeve (ki so
sicer čutnim zaznavam nedosegljive), kakršne so, denimo, gravitacija, pa
družbene zakonitosti, zakonitosti delovanja celote kot take in sleherne
posamičnosti v njej, ne nazadnje psihe, mišljenjskih značilnosti (ne/zmožnosti)
in značilnosti (ne/zmožnosti) čustvovanj…
Za obči
»po svoje« je značilno to, da vsakdo »ve«… da se ta »védenja« (o istih stvareh)
med seboj razlikujejo… da so ta »védenja« daleč od dejstev, od dejanskega
poznavanja… pa zmorejo, kadar se lotijo »urejanja« sveta, samo škodo
povzročati, prav ničesar koristnega!
Veš
kdaj je neko védenje dejansko, neko znanje resnično znanje? Takrat, in samo
takrat, kadar ga zmoreš z (vsem, vsaj načeloma) poznanimi dejstvi argumentirati
in predvsem takrat, kadar zmoreš tisto, kar veš – izkazati v praksi! Če trdim,
da znam narediti stol, a mi ga nikakor ne uspe narediti, potem je z mojim védenjem
nekaj hudo narobe, takrat se izkaže izključno kot domišljavost, neposredna
posledica – neumnosti! In to velja za vsa področja, na katerih se silni »strokovnjaki«
s svojimi jeziki izkazujejo, medtem ko do praktičnega izkazovanja lastnih
zmožnosti sploh ne dospevajo, da bi vsaj poznavanje področja svojega delovanja
izkazali! In takšni »strokovnjaki« že kar (pre)dolgo časa »krojijo« svet…
Šola,
šolanje… do spričevala dospeš, če izkažeš zmožnost ponavljanja učenega. Nihče
te ne povpraša o tem, če »naučeno« tudi razumeš, kaj šele, da bi moral razumevanje
praktično izkazati (ne govorim o poklicnih šolah, ne vem, o nekem mizarstvu,
kjer obstaja tudi praktični del pouka). V takšnem primeru, ko bi na temelju
razumevanja priznavali izšolanost, verjemi – tudi (ali pa še) »danes«, v času
vsakomur dostopnega šolanja, bi bila absolutna večina brez kakršnegakoli
spričevala… z izjemo nekih dokazil, ki o zmožnosti opravljanja obrtnih, ročnih
del pričajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar