Bratstvo i jedinstvo…

… dok stoka ne poludi,

pa krene sve da ruši,

što ne može se ždrat,

nije svet za ljudi,

za sunce dato duši,

u blatu neće znat…

 

Bratstvo i jedinstvo,

tek neka lepa priča,

sa vetrovima pukla,

vlada životinjstvo,

čoveka neka sića,

da bi ga neman tukla…

 

Sve »pametno« i »lepo«,

i »dobro«, i »pošteno«,

a zbilja težak smrad,

međ njima samo slepo,

do kraja izgubljeno

čoveku san je dat…

 

 

Danes sem (za)spal, nadomeščal za dve noči, se nekaj prek enajste zbudil, in me je, ko sem, s kavo, pred zaslon sedel, vzdramilo…

 

Življenje so mi začeli uničevati že v mladih, mojih, letih, in so samo pridodajali, v teh svojih namerah, dokler ni bilo popolnoma uničeno. Pa mi ga niti vzeti več ne morejo, samo obstajanje je tisto, kar mi je še ostalo (in kar mi lahko vzamejo). Poleg neke preteklosti, kakopak, poleg tistega drobiža, katerega sem izkazal in čigar mrvice bodo, morda, ostale še nekaj trenutkov, takrat, ko v fizičnih podobah tudi mojega obstajanja več ne bo.

 

Pripadam eni izmed dokaj starih rodbin, rodbini, ki je kar nekaj takšnih, kakršen sem jaz, porodila. Takšnih »bebcev«, ki so se v skupno dobro trudili, med vso bebavo »vsevednostjo«, ki drugega, kot žretja in razkrajanja, ni zmožna. Netvorna, neustvarjalna bitja, brez obraza, brez načelnosti, etičnosti, le večno prilagajanje je tisto, kar jih v da-je-le-meni-dobro žene skozi čase.

 

Ne dajaj gnidam svobode, ne dajaj jim odločanja, kajti vse, kar bodo naredile, je to, da se bodo razplodile in, gomazeče povsod, uničile!

 

Bratstvo in enotnost?! Lep napotek, pravzaprav nagovarjanje, pozivanje, a znotraj človekove vrste popolnoma nepotreben. Človek je socialno bitje, s prirojeno potrebo po živeti-v-skupnosti in tej skupnosti v dobrem pridodajati… posledično, šele posledično to dobro tudi zase imeti.

Bratstvo in enotnost, sredi goltave sebičnosti, povrh še tako bebave, da skozi čase niti prsta pred nosom ne vidi?! Farsa, nepotrebno izgubljanje časa, energije, prizadevanj! Svinja je zadovoljna le takrat, kadar ji v ugodju njen smrad mineva, pa – čim se bo v koritu možnost pomanjkanja znašla, čim se bo pojavil nekdo, ki bo polno korito vsaj ponujal, pa čeprav lažno, takoj bo svojo »predanost«, svojo »načelnost«, »zvestobo« izkazala, in jo bo izkazala tako, da bo poprejšnje poteptala, kolikor ga požreti ni moč!

 

Obstajala je država, nekoč, ki je, v svoji zasnovanosti, in, v dobršni meri, tudi v izkazovanjih, med najsvetlejše, če ne celo edine svetle sodila. Država, ki pravzaprav obstajati ne bi smela, saj je tisto, kar je znotraj svojih meja združevala, ni bilo vredno! Že Cankar je (pa, še zdaleč, ni bil edini, ki je »lepo« o raznih »ljudstvih« pričal) o hlapcih govoril, s hlapci je pa tako, da…

 

Dokler obstaja gospodar, ki za razliko od splošne, bebave »slepote«, v bodočnost vidi, pa čeprav le toliko, da iz neutemeljenega, nedosegljivega lepe podobe riše… dokler obstaja gospodar, ki, vsaj kolikor toliko, skrbi, da je v koritu nekaj žretja, in nad njim, visoko, na nedosegljivem, podobice nekih sanj, v podobah nekakšnih ameriken-vej-of-lajf, koka-kole, na tleh rastočega denarja, blišča, kiča, ki srake v njih let vabi (pa čeprav je ta blišč le peščici omogočen, in nikakor vsem… to ne moti obče bebavosti, ki zase »ve«, da je »pametna«, »sposobna«, »zaslužna« in »vredna«), do takrat bodo črede za ščepcem soli drle, pa četudi se vsakokrat, skozi čas, izkaže, da od te soli le njen vonj dobijo, in še to zgolj na kratko!

 

Človek se trudi, človek ustvarja, človek gradi… in to, očitno, počne samo radi tega, da drhal, ko ji v tace in v gobce dospe, razkraja in uniči!

 

Da, zjutraj sem zaznal ime neke šole, v Srbiji (Bratstvo i jedinstvo), in to ime je povod za konkretno pisanje. Za »butasto« pisanje, kajti – le kdo na temelju »butastega« svoje misli razpreda?! Srbi pa so »butasti«, očitno, mislim, vsaj nekateri med njimi (večina je popolnoma isto govno, kakršno je večina v slehernem »narodu«!), v nasprotnem tako poimenovanih šol ne bi več imeli, v »naprednih«, »demokratičnih«, »svobodnih« časih… in ne bi imeli raznih ulic in cest, po nekih prešernih, denimo, nazvanih… in prek njih radijskih valov ne bi bilo moč slišati pesmi z vseh področij nekdanje Juge. Ne, vse ostalo da, le takšnih zadev ne bi več bilo…

 

Nekoč so Švabi v živinskih vagonih Deželane iz njihovih domov preganjali (večina jih je bila, kakor jih je, vselej, zgolj »poštenih«), kolikor jih niso pobijali in zasužnjevali, seveda, danes so vzor, sodijo med gospodarje, ki o »suverenosti« in »pokončnosti« te obče nevrednosti pričajo. In – bog ne daj, da bi bila govnom pomembna glava, tvorna, z dobrim se izkazujoča, ne, ona zgolj do polnega vampa, in riti, vidijo! Pa četudi nikoli ne dospejo, do (tudi »njihovega«) ameriken-vej-of-lajf, že vonj soli je dovolj, da teptajo, dokler ne bodo do konca poteptala!

Nekoč so Švabi, v živinskih vagonih, »poštenjake« razganjali… nemalo jih je dospelo (tudi) v Srbijo, kjer so jih tamkajšnji na svoje domove sprejeli, in, poleg strehe, podelili vse, tudi hrano, kar so imeli, neko revščino, po vsej verjetnosti… in so (po)delili, čeprav še zase niso imeli dovolj, za neko nemoteno obstajanje… ja, (po)delili so neki »primitivni Južnjaki«… blagor »naprednim«, smrdljivim Severo-zahodnjakom!

 

Da, že od mladega so mi uničevali življenje. Vedno sam, na nekem svojem, in njihovem popolnoma nasprotnem bregu, vedno »neumen«, »neveden«, sredi obče »pameti« in »vednosti«, vedno »nepravilen«, sredi občega svinjanja. Kdo mi je kriv, da so me, očitno, na napačnem planetu rodili?! Med »sodobne ljudi«, ki so tako daleč od človeka, da dlje biti ne morejo!