Včeraj,
sredi dneva, sem začutil stisk, v »drobovju«, in ta stisk se je samo povečeval,
vedoč, da bo kmalu nastopil trenutek, ko ji bom, danes, povedal, da…
Že v
ponedeljek… po zajtrku sva se odpravila v nadstropje, in povedal sem ji, da se
morava preobleči, ker bova šla…
Ko je
zaslišala ta »bova šla«, takoj se je začela jokati, češ da noče
pač-nekam-k-nekomu…
Začel
sem ji pojasnjevati, da ne greva tja… povedal sem ji, kam greva, in tudi to, da
se bova vrnila, nazaj, domov… čeprav ne mara iti, tja, kamor sva bila
namenjena, je jok, v trenutku, ponehal, izginil. Do danes je bil edini izkaz
njene slabe volje. Od trenutka, ko sva se minuli petek zagledala, ves teden,
vse dni v njem, vse ure, je bila dobrovoljček, nasmejanček, čivkec tatin pojoč…
in edina »težava«, dejanska, s katero sva se soočala (a brez slabe volje) vsak
večer, je bil odhod na spanje, kajti vselej je bilo slišati njen »nočem ajat«,
in vsak večer je uspavanje kar nekaj časa terjalo. Sinoči celi dve uri, zaspala
je po enajsti…
Sinoči,
žverca navadna tatina – ali je sedela na mojem trebuhu, se pozibavala
(»plesala«), bodisi sama pela, bodisi sva to družno počela, ali pa se je,
klopek moj mili, dobri, stiskala v mojem objemu, da sva se crkljala, žgečkala,
smejala in, kakopak, pela najine pesmice (po njenih naročilih, seveda)…
Danes
se je zbudila tik pred deseto, sama, potemtakem naspana.
Ko je
še spala, sem pogrel mleko in naredil kakav, zanjo, ter skuhal kavo zase, in ko
je slišala, da naju najini kavi čakata, sva se hitro preoblekla in se podala v
kuhinjo. Smejkec je bila, čivkasti smejkec tatin, in z ničemer nisem hotel
posegati v takšno njeno razpoloženje.
Običajno
nerada zajtrkuje, potrebuje nekaj časa, od zbujanja, do obroka, in je pojedla
kockici čokolade, nato pa sva, družno, zunaj »pila kavo«, se pogovarjala, se igrala,
dokler ni napočil čas…
Ko sem
v bidon, katerega tu ne uporabljava (služi samo za po poti, v eno ali v drugo
smer) pripravljal sok, takoj sem zaslišal vprašanje, če greva k mami, in ko sem
pritrdilno odgovoril, je že bil tisti »nočem iti«…
Prepričeval
sem jo… tudi pri mami moraš biti, ne samo tu… kmalu bom prišel, po tebe, in
bova spet skupaj… tata mora pokositi Mali breg, da se bova igrala na njem, in
tega ne morem narediti takrat, ko si tu. Ta, zadnji argument je bil, od vseh,
edini prepričljiv, učinkovit, vsaj toliko, da sem še nekajkrat slišal njen »nočem
iti«, a vsaj solzic več ni bilo…
Otrok,
čeprav majhen, čuti, občuti, posledično tudi ve, marsikaj, in bistveno več, kot
si predstavlja bebava »odraslost«! Tudi to ve, kdo in kako ga ima rad… komu je
na prvem mestu, kdo pa zna »pomembnejše stvari« pred njega umeščati… ve komu je
v vsakem trenutku zaželen, komu pa se zna tudi kot breme izkazovati… in
razlikuje med nepotvorjenim, iskrenim, pristnim, in lažnim, zaigranim!
Prekleta,
PREKLETA prazna, hladna, preračunljiva, pokvarjena, smrdljiva sebičnost, ki
enega samega čustvenega, kaj šele etičnega, zadržka ne pozna, ko sebi in zase
hlasta! Prekleta gamad, da prevedem, golazen, prekleta govna, preklete svinje,
niti povržene (ali se pravilno reče skotene, ne vem, nisem iz svinjskega
gnezda) ne bi smele biti, kaj šele, da povsem nekaznovano zasmrajajo, in
uničujejo, vse, kar v doseg njihove svinjskosti dospe! In ti ter takšni, pa jih
sploh ni malo, naj bi bili deležni razumevanja, uvidevnosti, pomoči, dobrote?!
Ob tem
vprašanju zaslišim tisti obči »vsakomur je treba pomagati«… ja, ti, ter takšni,
si zaslužijo pomoči, neke dobrote, natanko toliko, kolikor je spod najbolj
urejenih nohtov črnega, in niti pikice več!
Uspela
sva se, tudi med vožnjo, dogovarjati, in dogovoriti, pa se je tokrat vsaj
poslovila od mene, ko sem odhajal. Da mi je s tem, vsaj za pikico, dan
razbremenila. Dan, ki je…
Po
povratku sem odprl drugo od steklenic, katere mi je meni ljuba oseba podarila,
in si desetinko nalil. Že od včeraj me boli glava, a se izogibam tablet, če je
le moč zdržati. Ne, nisem si nalil vina, da bi, po načelu
klin-se-s-klinom-zbija, glavobolu kljuboval, daleč od tega, pač pa, da vsaj
nekaj malega užitnega okusim, v sicer povsem neužitnem mi dnevu. Preklete
svinje…
Besedi,
s katerima vsako jutro zastavim, namesto tistega (sebi namenjenega)
dobro-jutro. Ne vabim ju, ne kličem, celo ne želim, a se izvijeta, povsem
spontano, kakor se izvijeta tudi vsak večer, kot poslednji, kateri samega sebe
slišim izreči, preden zaspim, če zaspim, seveda, in mi ubežita, z jezika, nič
kolikokrat, tudi tekom vsakega dneva. Da, preklete svinje, kako lep bi bil ta
svet brez njih, kako človečno bi bilo moč človeku živeti…
Nemoč
občutim, silovito nemoč, ob konkretnem dogajanju. Ne, nikakor nemoč v odnosu do
svinj – ko bi hotel, njim podobno, bi že »uredil« z njimi, in to tako, da bi
zaleglo, trajno, a kaj, ko ne želim eden izmed njih postati, pa si raje brundam
v brado tisto daj-bog-da-plačajo-in-to-pošteno-za-vsa-svoja-svinjanja… nemoč
začutim, ker ne vem, kako naj otroku povem, dopovem, kako naj žalost deteta
odpravim, v dneh, ko greva narazen!
Ja,
zavedam se, to žalost bi lahko vsaj skrajšal, časovno, ko bi se otroku zlagal,
češ da greva na izlet, vendar – redko, zelo redko sem se k laži zatekel, kajti
laž mi je, sama po sebi, nekaj nagnusnega, in nagnusni so mi lažnivci, obenem
pa – ni lažnivca, ki bi bil vreden zaupanja, jaz pa ne želim svojemu otroku
povzročiti tega, da meni, edinemu, ki mu je zares, in vedno, v oporo (vsaj
dokler se v okviru etičnega izkazuje), ne bo zaupal! Kdo pa mu potem še ostane,
na širnem svetu, h komur se bo lahko zatekel?! Razna govna smrdljiva, nemoralna,
sebična?!
Že
dolgo nazaj sem slišal, da sem psihično izjemno močan. Hvala, sem odvrnil, se
tega zavedam, v nasprotnem (že takrat) ne bi zdržal vsega, kar sem. Zavedam se
svojih moči, in se zavedam omejitev, katere samemu sebi postavljam, nekih meja,
prek katerih ne grem, pa čeprav bi bilo, morda, zame bolje, ko bi šel, zavedam
se tega. Tudi tega se zavedam, da razpolagam z močjo, ki je izjemno redkim
dana, in lahko celo jezični »strokovnjaki« o njej samo sanjajo, z močjo, da že
zavoženo življenje rešim, ga »na noge postavim«, obenem se zavedam tega, da
bom, v bodoče, moral biti sto tisoč odstotkov prepričan o tem, da tisti,
kateremu bi pomagal, ni govno, ni svinja, potemtakem bo ta moja zmožnost
praktično neizrabljena odšla z menoj »na oni svet«, a…
Kakor
bebcu ne moreš ničesar dopovedati, kakor v pokvarjenem zanesljive čistosti,
poštenosti ni moč najti, tako tudi… kako, za vraga, naj majhnemu otroku, ki ne
samo, da ne zmore, pač pa, na čustveni osnovi, ne želi razumeti, pojasnim to,
da mora iti stran od tam, kjer si želi biti?! S tem, da je tudi meni hudo, ker
ga iz svojega objema dajem, s tem pa otroka, vsaj še nekaj časa, ne mislim
obremenjevati.
Da,
danes je bilo še »odlično«, glede na to kako je znalo biti, in kakor še bo,
morda, najino poslavljanje in slovo. A kako sva ga doživljala, kako sva ga
plačala, o tem samo midva veva. Nihče drug, in še zlasti nobena sebičnost,
prekleta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar