Dokler zdržim…

Ko se upiram toku niča,

ki, blaten, vse krog sebe maže,

da s smradom se povsod izpriča,

in z goltanjem da se izkaže,

le redkokdaj v neki bližini

zaznam podobo, ki se trudi,

da se v poplavi ne razblini,

da ne raznese bol ji grudi…

Le tu in tam, kot da pomota,

ki rada običajno kvari,

ponesla je na čista pota

nekaj podobnega utvari.

 

Za valom drug nek val smrdeč,

v plitkem, k sreči, ni globine,

da zmogla bi do grla seč,

pa da v notranjost še šine,

tja, kjer grenkoba se razliva,

kjer malo še neba ostaja,

da v zvezdah vse manj svetlo biva,

in sonca žar vse manj poraja…

Le tu in tam, zblodela duša,

ki ne želi se utopiti,

zravnano skozi blato skuša,

čeprav samo na čisto priti.

 

Ko vidim jo, vem, da obstaja,

da še so, ki bi brez smradu,

za hipec se radost poraja,

za hipec ni šlo vse po zlu,

a – kaj pomaga, hitro mine,

ne da se smrad, ne da temá,

ko enkrat preko roba šine,

v poplavi vse je prek sveta…

Pa spet v nasprotnem, znova sam,

korak v korak gre za korakom,

dokler zdržim se ne predam

goltavim, nečlovečnim spakom.

 

Življenje, težka pot človeka:

kar iščeš redko je sejano,

v nemilost grobo blatu dano,

zato da zgolj zaman odteka…