»Poštenost«

O poštenosti, in »poštenosti«, sem že zapisoval, a, kljub temu, vztrajam, kajti – pravijo, da tisočkrat izrečena laž postane resnica (pri njih laži ni potrebno tisočkrat izreči, njih svet v bistvu temelji na NE-resnici), dejansko pa je res to, da je resnico potrebno nenehno ponavljati, marsikdaj v nedogled, da bi, morda, nekoč, vsaj do minimalnih pogojev lastnega obstajanja dospela, med njimi, kakopak.

Nekaj malega sem o »poštenosti« tudi v sestavku Tiha večina…

 

Priložnost dela tatu, obče prepričanje. Ki govori NE-resnico, obenem pa izkazuje njihove (ne samo miselne) NEzmožnosti, tudi NEzmožnost izkazovanja v podobi suverenih, o sebi odločujočih podob živetja, kajti – če so »okoliščine« tiste, ki te privedejo v NEpoštenost, če je nek čas (relativna zadeva!), neka odsotnost preprek, ki bi ti ne omogočale negativnega izkazovanja, neka odprtost vrat trezorja… tisto, kar ODLOČA O TVOJEM ravnanju, potem… potem so, v bistvu, POŠTENI zgolj ODSOTNOST TAKŠNEGA ČASA, PREPREKE (v podobi raznih rešetk, varnostnikov) in ODSOTNOST tistega nečesa, kar ti je dovolj zanimivo, da se v odtujevanje podaš! TI, sam po sebi, pa nikakor NISI pošten, glede na to, da boš sleherno dano priložnost za nečednosti izrabil.

Da, tudi lisico sem omenjal, nedolgo nazaj, tudi ona sleherno priložnost izkoristi, a, za razliko od dvonoge bebavosti, vsaj ne blebeta o svoji »poštenosti«!

 

Tudi pri tistem »oblast pokvari« (prav tako zmotno, zgolj za občo neumnost resnici ustrezno prepričanje) gre za prenašanje odgovornosti s sebe, s svojih ravnanj, na neke okoliščine, na samo delovno mesto, katerega zasedaš (nek opis del in nalog, s katerimi naj bi »služil kruh«), na pristojnosti, katere so ti dodeljene, na možnosti dostopa do določenih zadev, na veze-in-poznanstva… in, med ostalim, na občo NEpoštenost, nenačelnost, nemoralnost, potemtakem – KO bi bilo okolje pošteno, KO bi te za izkazane nečednosti doletela ustrezna kazen, KO… predvsem KO bi bil zmožen upoštevati neka dejstva, tudi tista, ki o posledicah govorijo… in še bolj KO bi bil zmožen samega sebe obvladovati, biti, dejansko, suvereno bitje… takrat te oblast v nobenem primeru NE bi mogla pokvariti, kajti oblast je, ne nazadnje, zgolj POJEM, sestavljen iz nekih posamičnih elementov, tudi v njih materialnih podobah.

In tudi tu na lisico napeljem, kajti tudi ona izrabi »oblast nad okoliščinami«, ker je, že po svoji (naravni) zasnovanosti, tudi »tatica« (ne samo lovka). Je, kakor je absolutna dvonoga večina, »oportunistka«…

 

Na svojih delovnih mestih sem bil priča številnim podobam »poštenosti«, ki se je celo pri, na pogled, banalnih zadevah izkazovala, na takšnih, ki marsikomu niso nič posebnega…

 

Pomnim, da smo najprej v nekem poslovnem objektu morali rolice toaletnega papirja nadomestiti z aparati (zaklenjenimi, seveda) za podajanje takšnega papirja, da smo morali kosovna mila nadomestiti z milniki, kajti – količina odtujenega tovrstnega materiala je krepko presegala količino dejansko potrebnega, porabljenega! In do takšne menjave je, naknadno, prišlo tudi v vseh ostalih objektih, združenih v nekem poslovnem sistemu, nemajhnem sistemu.

 

Pomnim uvajanje štiriindvajset urne vratarske službe, varnostnikov, ki so (po)skrbeli za prenehanje iznašanja (skozi vhode v objekt) ukradene robe.

Pomnim, da tudi to ni bilo dovolj, pa je bilo potrebno v določenih proizvodnih obratih na spodnja okna, v pritličju in v prvem nadstropju, najprej namestiti rešetke, kasneje tudi tiste (z dokaj majhnimi »okenci«) mreže, ki so (po »ugasitvi« nedovoljenega iznašanja stvari skozi vhode) poskrbele za to, da zaposleni niso mogli skozi okna ukradenega podajati nekim svojim kompanjonom. KO bi kradel eden, ali dva, ostali pa bi bili pošteni – verjemi, tatova bi bila hitro odkrita, in kaznovana, tako pa jih je bilo, v nasprotju s principom vsi-tako-delajo, samo nekaj zares poštenih, dočim je absolutna večina, skladno z možnostmi (prilikami, ki »delajo« tatove), kradla!

 

Pomnim, da smo žigosne ure morali prestavljati na mesta vidna varnostnim službam, kajti nič kolikokrat se je dogajalo, da je nekdo nekomu drugemu žigosal prihod, ali (kasnejši) odhod z dela, pa čeprav tega drugega sploh ni bilo (do) takrat na delovnem mestu! In nič kolikokrat se je dogajalo, da ob zapustitvi delovnega mesta, v času trajanja delovne obveznosti, niso žigosali svoje odsotnosti.

 

Da je moč »poštenost« izkazovati tudi na drugačne načine, o tem, domnevam, ni veliko besed potrebnih. Denimo tudi uporaba delovnih sredstev podjetja (v katerem si zaposlen), raznega materiala, v času tvoje delovne obveznosti in za zasebne namene, je – kraja! Brez privolitve obrabljaš delovno sredstvo (podjetju kradeš uporabnost tega pripomočka, sočasno povečuješ stroške, potrebne za servisiranje naprave)… brez privolitve uporabljaš nek papir za tiskanje, denimo, barve v tiskalniku, mu »telefonske« stroške, denimo, povzročaš (vse to je potrebno plačati, in plača podjetje, pa čeprav si, dobesedno, u/kradel, ko si zase počel)… ne nazadnje – v službo hodiš za to, da delaš, plačo prejemaš za to, da delaš, ti pa del delovnega časa (za katerega si plačan) zase uporabljaš (pomeni, da ga kradeš podjetju, ki ga je kupilo, ti zanj plačuje)…

 

In, verjel ali ne, tudi takrat, ko se ti »ne da«, ko bodisi s »polovico obratov« delaš, se ob raznih kavah, malicah, klepetih… sproščaš (na delovnem mestu!), tudi takrat se zgolj s svojo NEpoštenostjo izkazuješ, kajti tudi takrat podjetju kradeš čas, katerega ti plačuje. Pa…

 

Če sem že zašel tako daleč, potem pripišem še sledeče: tudi takrat, ko ugotoviš, ko veš, da bi se na nek drugačen način dalo bolje in več narediti, a tega nikomur ne omeniš, ker bi z omembo morda sebi težje, slabše »pridelal«… ja, tudi takrat si zgolj in samo »pošten«, kajti tudi takrat osebne interese krepko pred interese neke skupnosti (kolektiva) postavljaš, pa čeprav te ta skupnost plačuje, čeprav prav radi nje sploh zmoreš živeti svoje živetje!

 

Preveč »poštenih« sem srečeval (pa ne samo v podjetjih, v katerih sem bil zaposlen), da bi ob omembi obče poštenosti ne zamahnil z roko, češ – daj, najdi nekega tepca, sebi enakega, pa njemu pravljice pripoveduj!

 

P.S.

Hote sem, zgolj radi tega, ker se mi ne da v dolžino, še kakšno podobo obče »poštenosti« izpustil (denimo veze-in-poznanstva), obenem pa menim, da je že zapisano povsem dovolj, za to, da je moč zaznati ločnico med poštenostjo in njenim nasprotjem, potemtakem občo »poštenostjo«. In menim, da so celo »pametni« zmožni do te razlike dospeti, kajti – tisti, ki postanejo »zasebniki«, mejduš, kako (pri sebi in pri svojih zaposlenih) pazijo na tovrstne zadeve!