Tisa

V tvojem pogledu globina cveti,

vdanost mi svojo daruješ,

ničesar smrdljivega v duši ti ni,

ničesar za hrbtom ne snuješ…

 

Vselej spontano, iskreno, do dna,

tuja sta laž ti, prevara,

tvoje srce v dobroto zgolj zna,

zlobe ne zmore, ne mara…

 

Nisi kot govna, dvonoga, smrdljiva,

v tebi toplina svoj domek ima,

vselej se daje, nikdar ne počiva,

duša je čista, brez pike gnoja…

 

Res je, zgolj psica, kosmata ušesa,

a – ko bilo bi na svetu pravice,

bi umeščena bila na nebesa,

daleč nad prasce vse in prasice!