Imam
nekaj duš, sijočih duš, v katerih domujejo Dobrota, Lepota, Poštenost,
Plemenitost… duš, v katerih zmorem najti Sonce in zvezdno nebo… duš, v katerih
se nahaja Človek!
Ni jih
veliko, nasprotno, ničesar vrednega ni v obilju, in prav radi tega so, te duše,
zaklad, pravzaprav edini zaklad, katerega premorem! In v bližini tega zaklada
ne maram nobenega govna, da bi s svojim smradom uničevalo!
Niso
zaman izmislili kanalizacije! Namenjena je govnu, in njegovim »sorodnikom«, da
družno in v skupnem smradu tonejo, in tonejo…
Nekateri
mi zamerijo uporabo besed, kakršne so svinja, govno, izmeček, vendar – ko bi
spoznali, te in takšne, ko bi jih v lastnem obstajanju (ob)čutili, bi vedeli,
da so celo takšne besede premile, premalo izrazne, da bi zadostno opisale
smrad, o katerem govorijo.
Da,
imam nekaj duš, zavoljo njih še obstajam, po vsem doživetem, po vsem
zasvinjanem mi, in vsaka od teh duš je neprimerljivo vrednejša od slehernega
govna, z njegovimi »sorodniki« vred!
Ni komentarjev:
Objavite komentar