Noč

Znova mi je dana noč

z mislijo, ki se množi,

ne opeša njena moč,

se za hip ne umiri,

znova mi je prek vsega,

do neba, morda še dlje,

pa čeprav na trdna tla

s treskom rado gre…

 

Jutro ni me, spet, budilo,

da v dan me svoj požene,

je priložnost izgubilo,

s tem ko ni imelo mene,

kava prej je zadišala,

kot sicer mi ljubo zna,

misel se je z njo podala

v usedlino, vse do dna…

 

Moram v času čas ujeti,

da ne zmanjka za korak,

da ne bo premalo kleti,

ker, pač, takšen sem bedak,

bolj lovim, manj mi ostane,

in tako je tudi prav,

kaj bi večnost, in v njej rane,

sem vsega preveč spoznal…

 

Znova mi je dana noč

z mislijo, ki se množi,

nič kot je bilo nekoč,

potonili upi vsi,

znova mi je dana noč

v dlani, da bedim nad njo,

v temo neskončno zroč,

kar bilo je, to je šlo…