Pravijo,
da drek plava na površju. O, ko bi bilo res tako…
»Demokratični«
časi ga namreč vse do globin raznašajo, in samo tam nekje, globoko, da globje
biti ne zmore, se je znašel človek, ki se trudi, vse do preklinjanja, za to, da
bi etično znotraj nemoralnega, da bi pošteno znotraj preračunljivega in
sprijenega, da bi uspešno, tvorno, znotraj goltavega, razkrajajočega.
»Dobro
se z dobrim vrača« in »dobrota je sirota«, dve, povsem nasprotujoči si trditvi,
ki eno in isto vsebino obravnavata, dobroto, biti dober… pa – katera, hudiča,
je pravilna?!
Ha,
malček bolje je potrebno razmisliti, za odgovor, in, morda, nekako takole
zapisati…
Tam,
kjer niti slučajno ne vedo, kaj zares pomeni biti dober, kaj je, zares,
dobrota, tam že vsaka uslugica, mimogrede narejena, priča o »dobroti«, pa
čeprav je lahko iz popolne preračunljivosti spočeta, in v sebičnem strahu zase,
v primeru, da te usluge ne bi naredil (nikoli ne veš, kdaj boš sam potreben
pomoči = motiv, ki nikakor o dobroti NE govori!).
Tam,
kjer človek človeka potrebuje, da zmore človečno svoj vek odživeti, tam – sploh
ni potrebno v dobroto klicati, dobrote spodbujati, tam je dobrota eden
samoumevnih, temeljnih predpogojev sobivanja, in tam se dobro zares z dobrim
vrača, pa čeprav – nihče izkazane dobrote ne šteje, da bi jo v enaki meri
vračal, in vsakdo ima potrebo po tem, da kot človek s človekom ravna. Da, tam
se dobro zares z dobrim izkazuje, v obe smeri, sicer pa…
Tam,
kjer je ščepec človeškega, človečnega, in poplava neke sebične
preračunljivosti, tam pa je dobrota zares sirota, nič drugega kot to!
Je
vrag, ko znotraj domnevno enega in istega sveta živita dve povsem različni
bitji, pa za nobeno zadevo ena sama opredelitev, vsem skupna, ne more veljati!
Svoja »znanja«
izkazujejo s spričevali, pa čeprav spričevala govorijo zgolj o tistem, kar si
se naučil (ponavljati), in še zdaleč ne o tistem, kar zmoreš tudi razumeti. In
so njihova »znanja« tako zabetonirana, da so včasih tudi stoletja potrebna, za
to, da so z novo ugotovljenimi stanji izpodrinjena, da dejstva oziroma védenje
o njih nadomesti neka prepričanja, povsem neutemeljena z resnico, a
sprejemljiva nezmožnim razumevanja, in ugotavljanja. Tudi Zemlja je bila
tisočletja ploščata, kljub vsemu »znanju« in vsem »znalcem«, v milijardah
izkazovanim…
Pa ni
nič čudnega, ne to, da javno šolanje samo še večjo vlogo »šolanih« neumnežev
omogoča, ne to, da ti, »(iz)šolani« neumneži, razkrajajo vse, za kar se je
razum poprej tisočletja trudil. Ne nazadnje, mar niso prav »strokovnjaki«
pripomogli k temu, da je Dežela ostala praktično brez lastnih proizvodnih
obratov, da je, s tem, postala povsem odvisna od nekih drugih?! Ja, ti »strokovnjaki«,
na vseh področjih, so »vedeli«, da je bolje živeti kot dninar, kot pa kot
gospodar, kot nekdo, ki o lastnem delu, o lastni usodi, posledično, odloča. In
imajo, vsaj v enem oziru, celo prav, kajti – tisti, ki ni zmožen ustvarjati, na
pošten način, in izključno na temelju lastnih sposobnosti, tisti dejansko
drugače kot »dninar«, brez nekega delodajalca, ni zmožen obstati.
Ja,
njihova »znanja« so vražja zadeva, in oni, »znalci«, tako hudičevo »pametni«,
da jim v betice ne kane niti to, da so vsa znanja, ki dejstvom ustrezajo,
posledica zmožnosti razumevanja, posledično »odkrivanja«, ugotavljanja… pa bi
morala biti zmožnost razumevanja krepko bolj upoštevana, kot katerokoli šolsko
znanje, in še zlasti kot šolsko »znanje«. Čeprav – kar se janezek nauči, to
janez zna…
Vrag je
živeti sredi obče nezmožnosti razumevanja…
Papagaji
posnemajo. Opice tudi. In posnemajo vse, s čemer se sebi »pomembnejši(e)«
zdijo. Tudi številne TV (in ne samo te) »umetelnosti«…
Med
temi »umetelnostmi« je tudi »Slovenija ima talent«. Khm… pustimo ob strani »talentiranost«
občestva, nekega povprečneža, raje poglejmo, če je vse, kar štejejo kot talent,
zares talent…
Pod
talent oziroma, po slovensko, nadarjenost, štejejo tudi glas neke pevke, nekega
pevca, čeprav glas, sam po sebi, NI nobena nadarjenost, pač pa zgolj, in samo –
obdarjenost! Tako kot, na primer, telesna višina ni nadarjenost, pač pa
obdarjenost… medtem ko je nadarjenost to, da zmoreš glas, ki ti je dan, s
katerim si obdarjen, tako izrabiti, da z njim zares OBČUTENO in PO SVOJE podaš
(interpretiraš), nekaj, pač… in ne za to, da se kot kopija nekega izvirnika
izkazuješ…
In
zmore biti spretna izraba (uporaba) telesne višine nadarjenost (to je nekoliko
lažji primer, za vsaj »razumevanje«) pa – če nisi nek (že preminuli) bunderla,
ki je zmogel zgolj neposredno spod koša žogo potisniti v obroč, pač pa si
gibčen, imaš neke motorične funkcije usklajene, in zadevaš z vseh položajev…
ja, takrat pa zares nadarjenost izkazuješ, in ne zgolj s-telesno-višino
obdarjenosti.
Vem, se
zavedam, za obče poznavalce tudi tu napak zapisujem, kajti Slovenija, zagotovo,
ima talent, samo… bentiš, nikjer ga ni videti, celo pri posnemanju raznih
uspešnih (materialno uspešnih, vsaj tozadevno) okolij, držav, ne. In…
Marsičesa
se je moč naučiti, vsaj v podobah papagajenja, le tistega, kar je odvisno
izključno od nadarjenosti, ne. Pa obstajajo, tako kot obstajajo »strokovnjaki«
in strokovnjaki, »znanstveniki« in znanstveniki… tudi »umetniki« in umetniki.
In prvih, v navednicah zapisanih, malodane mrgoli…
Ni komentarjev:
Objavite komentar