Ni nas veliko…

Ni nas veliko, ki zmoremo pisati poezijo, v njeni klasični podobi, upoštevaje melodičnost zapisanega, polnost rime, in predvsem, smiselnost zapisa. In pisanje klasične poezije je tisto, čemur pravimo vrh zapisovanja, zahtevnejšega od tega, preprosto, ni.

Da, ni nas veliko, nasprotno, bore malo nas je, in še krepko manj je takšnih, ki to zmorejo, suvereno, v dveh jezikih. In to zmoremo predvsem za to, da – bi nas obča bebavost, nepismena, o pravilih jezika učila, o pravilnosti zapisovanja…

 

Ni nas veliko, ki zmoremo prevzeti breme, v podobah neke, občim vsaj vidne, potemtakem tozadevne, nezmožnosti gospodarskega obstoja, in takšno »nezmožnost«, na povsem korektne načine, ter predvsem s samo-odpovedovanjem ter znotraj »poštenih« in njih goljufanja, kraje, vzdrževati leta in leta dolgo. Ne, ni nas veliko, in smo za to, da – bi nas obča bebavost, nezmožna samo sebe, vsaj v osnovah, prehraniti, učila o gospodarjenju, o pravilih trga, ekonomije…

 

Ni nas veliko, ki zmoremo ugotavljanje dejstev, ki zmoremo dospevati do njih razkritij, ki zmoremo tudi, če ne celo predvsem v praksi dokazati pravilnost lastnega ugotavljanja, za razliko od gomazečih, izključno jezičnih, »strokovnjakov«, in to zmoremo za to, da – bi nam obča bebavost, ki niti prsta, lastnega, pred nosom ne vidi, razlagala svet…

 

Ni nas veliko, ki zmoremo izključno na temeljih lastnih zmožnosti dospevati prek nekih poti, ki še zdaleč niso obče blatne, umazane, do nekih ciljev, ki občosti sploh zanimajo ne, čeprav med najpomembnejše sodijo, ker odločajo o tem koliko, če sploh, bo »svet« človeško, da, človečno, obstajal. In to zmoremo za to, da – bi nas obča bebavost, ki funkcionira po načelih roka-roko-umije, ti-meni-jaz-tebi, in je daleč od etičnega, učila o pravilnostih izkazovanja…

 

Ni nas veliko, ki smiselnost lastnega obstajanja vidimo v dejanskem tvorjenju dejanskega življenja, v lastnih namerah, prizadevanjih, v stremljenju k nekim dejanskim vrednostim, vrednotam, in ne v občem da-mi-je-lepo, v občem, vsestranskem, žretju in imetju, in to počnemo za to, da – bi nam obča bebavost, ki si sicer želi »lepšega sveta«, in si tega želi izključno zase, spotikala, večinoma tudi onemogočala korake…

 

Ne, ni nas veliko bedakov, ki skušamo čim bolj človeku ustrezno obstajati, in se ne pustimo strpati v vsakdanjost, v običajnost, v živalsko »normalnost«!

Daj, človek, zbudi se, že enkrat, in vsaj poskušaj, v smeri tega, da bo človeški svet dejansko samo iz ljudi sestavljen!

 

In potem tu in tam zaslišim vprašanje »ja kaj pa ti je tako hudega, da o takšnem svojem trpljenju govoriš?!« Bentiš, znotraj svoje pripadnosti, znotraj svoje povsem »normalne« vsakdanjosti, ne moreš vedeti, ne moreš, nikoli, razumeti, tega, kaj je meni »tako hudega«!