Ko ti (mi) je kriv?!

Maloprej sem prijatelju, že v drugo, danes, pripisal nekaj besed:

 

»Tudi tebi hvala, za odgovor, in... z njim si me, malček, "za jezik povlekel"...

V svetu neumnosti, "dobrote", sebične goltavosti, skratka, ničevosti, te že sedaj premnogi kot drugačnega vidijo, kot ne-običajnega, potemtakem ne-normalnega, a, reveži, niti tega ne vedo, da - ko bi takšni, kot si ti, tvorili ta svet, in o njem odločali, bi bilo na planetu krepko drugače: štela bi tvornost, dobronamernost, korektnost (da ne zapišem poštenost, etičnost)... Je pa res, da v takšnem svetu ne bi bilo prostora za te premnoge, vsaj ne v podobah enakopravnosti.

Jebat ga, a - ko križaš konja in osla, takrat se niti slučajno ne moreš s konjerejo (po)hvaliti... in ko križaš človečnjaka, in človeka... hm, da človeštvo šteje osem milijard?! Res?!

Ko ti je kriv, da si dobra i poštena "budala"?!«

 

Vse svoje življenje, od malega, jih spoznavam, a sem četrt stoletja to še bolj počel, v podobah namenskega ugotavljanja njihovih zmožnosti (mišljenjskih, čustvenih), posledično njihovih vrednotenj, izkazovanj… In dobesedno vsakemu bebcu, ki se je čutil zmožnega enakovrednega komuniciranja (kateri bebec pa se tako ne čuti?!), sem omogočal izmenjavo besed, da je le zašel na moje spletne strani, in k temam, s katerimi sem zastavljal.

 

Tako sem tudi do ugotovitev, določenih, dospel, in predvsem do temeljne, ki me je, dobesedno, šokirala! Da bi učinek tega šoka (vsaj) ublažil, sem se podal k znanosti, želeč ovreči svoja spoznanja, iščoč podatke, ki bi mojo ugotovitev kot napačno izkazali, vendar – do kateregakoli podatka, uradnega, sem dospel, vsi so, k vragu, samo prikimavali mojim spoznanjem!

 

Od nekdaj se zavedam tega, da nisem kot-drugi, da ne potrebujem samemu sebi prigovarjati na način ne-bodi-kot-drugi… in dobršen del mladosti sem skušal ugotoviti, kaj je narobe z menoj, da drugače zaznavam, vidim, dojemam, da se, posledično, izkazujem drugače kot vsi ti drugi, a so mi rezultati mojega dela, in način, na katerega sem do njih dospeval, brez svinjanja, nekega daj-dam sistema, z upoštevanjem družbenih norm, govorili o tem, da, očitno, z menoj nič drugega ni narobe, kot to, da – sem se v napačnem svetu znašel…

 

Leto dni sem se pobiral, morda celo več, po tem, ko lastne ugotovitve nisem mogel, z ničemer, ovreči. Leto dni… iščoč vsaj minimalne razloge za to, da v svetu, kakršen je, obstajam, iščoč smisel(nost) lastnega obstajanja…

 

Bebavosti ne moreš ničesar dopovedati, ne da se nanjo vplivati, pričakovati, da bo ne-bebavost postala. Ne, pripelješ jo sicer do tega, da ugotavlja ne-lep, krivičen svet, obenem pa – »živeti je lepo«, so prepričani, vsi po vrsti, pa…

Niti tega niso zmožni povezati, da – če živijo v ne-lepem svetu, v nekem svinjaku, v gnojni jami… kako, za vraga, ti je lahko, sredi te gnojne jame, »lepo živeti«?! Razen, če jo tudi sam tvoriš, če si natanko tisto, kar v to gnojno jamo sodi…

 

Da, četrt stoletja ugotavljanj. In je bilo vzorcev več kot dovolj, tako prek spleta, kot tudi v praksi, »na terenu«, v vsakdanjem življenju… iz različnih okolij, tako po vprašanju socialnega položaja, kot po vprašanju vzgoje, predvsem »vzgoje«, izobraženosti, predvsem »izobraženosti«…

 

»Vem, da ničesar ne vem«. Hudič je z védenjem, kajti – več kot (iz)veš, več vprašanj se ti poraja… dokler, kakopak, do poslednje ugotovitve ne dospeš, v kolikor je to sploh mogoče, seveda. In je tudi meni ostal nek nerazrešen ZAKAJ, ČEMU je tako, ZAKAJ s področja genetike, o kateri pa, priznam, pojma nimam! In sem prestar, in mi je premalo volje ostalo, da bi se tudi na tem področju podal v razkrivanje…

 

Zakaj, kako, na kakšen način geni (in zlasti tisti, ki o nagonskosti priča, MCPH1) preskakujejo, iz roda v rod, in preskakujejo na način, da se tudi znotraj enega in istega »gnezda« popolna nasprotja porajajo?! Odgovor na to vprašanje bi znal, morda, na bodočnost vplivati, jo spremeniti, krepko, jo izboljšati, polepšati, vendar – genetiki so komajda sedaj prišli do tega, da so dokazali povezanost »človeštva« s človečnjakom, z Neandertalcem, koliko časa bo potrebnega za to, da ugotovijo pravila, po katerih se ti geni izkazujejo, obstajajo, se prenašajo iz generacije v generacijo, obenem pa…

Skušajo posegati v gene na način, da bi bolj odporne, lepše, prodornejše… skorajda iz epruvete… ustvarjali, nikomur pa (kolikor mi je znano) še ni padlo »na pamet«, da bi skušal nagonska bitja odstraniti iz človeških teles!

 

Priznam, vseeno mi je, zakaj je tako, že o tem, da je, mi nihče ne verjame, in si, radi svojih trditev, in vztrajanja pri njih (pa ne samo na tem, konkretnem, področju) samo nasprotnike ustvarjam. Takšne ki znajo, zmorejo, in se tudi izkazujejo s »spotikanjem«. In sem vsem, malodane vsem, zgolj nek čudak, kakopak ne-normalen…

Vseeno mi je, niti pritrditve mojim spoznanjem ne bom dočakal, pa mi drugega ne ostane, kot da vztrajam pri svojem in-vendar-se-vrti, vedoč, da mi preostanek življenja radi tega prav nič lepši ne bo. A bom vsaj zvest ostal, sebi, in resnici.