Ne sili tja, kamor ne sodiš…

To bi moralo biti pravilo, upoštevano in izvajano, pravilo, po katerem bi se vsak, do poslednjega, človek ravnal, čeprav…

 

Žal, a temu ni tako! In tudi biti ne more, takrat, kadar si rojen kot človek-razumsko bitje, in si rojen v sicer nagonskem, nerazumskem okolju, kajti – že od malega te dobesedno silijo, tako te učijo (in kaznujejo, če nisi »priden«), v svoje kalupe, v svoja »védenja« in »znanja«, v svoje načine izkazovanja. Dobesedno dresirajo te, iz tebe skušajo narediti kopijo njih, kajti izključno kot kopija, kot njim vsaj podoben, boš smel, med njimi, kolikor toliko nemoteno obstajati, pa čeprav…

 

Pa čeprav boš obsojen na trpljenje, kajti svoj dejanski jaz boš moral zanikati, ga potlačiti v svojo podzavest, da bo tam crkaval, počasi, a vztrajno in zanesljivo, vse dotlej, dokler tudi ne bo, povsem zares, ostal brez moči, crknjen, ti pa boš zgolj eden-izmed-neštetih-omembe-nevrednih!

 

Redki, silovito redki so posamezniki, ljudje, ki imajo to srečo, da so vsaj v okviru svojega neposrednega, družinskega okolja vzgajani, in ne dresirani. Vzgajani v misleča, suverena bitja, v bitja, ki zmorejo dospeti do lastnega mnenja, in smejo takšno mnenje tudi zagovarjati, ga ubraniti in predvsem – obdržati!

 

Ko zapišem, da enega samega človeka (še) nisem srečal, ki ne bi bil psihično vsaj okvarjen, če ne celo obolel, se ne zlažem, niti v eni sami besedi! Nisem ga srečal, praviloma srečujem izključno okvarjene. Na srečo ne povsem, docela okvarjenih, pa je moč iz njihovih mišljenj in čustvovanj, iz njihovih praktičnih izkazovanj o človeku ugotavljati…

 

To, da te naučijo verovati v »boga«, to je še najmanjše slabo, katerega boš deležen. Pač, veruješ v neobstoječe, in s tem svojim »bogom«, praviloma vsaj, nikomur ničesar slabega ne spočneš, celo nasprotno se zmore pripetiti, v primeru da nisi običajen, »normalen« vernik (ki zlahka na »božje zapovedi« pozabi, ko se v neprimernostih izkazuje). Ne, s takšnim verovanjem ni nič narobe, pa bi bilo bolje, tudi v primeru Marksovih ugotavljanj, ko bi nekakšne »opijate« iskali v nekih povsem drugih verovanjih, ki mrgolijo, dobesedno mrgolijo prek planeta. Denimo v verovanjih o tem, da so dobri, pošteni, pravilni… pa čeprav sploh vedo ne, kaj so, po človekovih merilih, dobrota, poštenost in pravilnost!

 

Vsi znani in »slavni«, ter predvsem »slavljeni«, vsi tisti, katerim gredo zasluge za VSE pozitivne spremembe na svetu, vsi so se, že v ranem otroštvu, soočali z okoljem, z njegovo »pravilnostjo«, vse njih so, že zarana, začeli »ubijati«, psihično, a jim, k sreči, vsaj v polnosti to ni uspelo! Celo Nikola Tesla – izkazoval se je z obsesivno kompulzivnimi motnjami, z ravnanji, ki so izpovedovala to, da je resno psihično obolel, z ravnanji, katerih v primeru lastne zdravosti niti slučajno ne bi izkazoval, a je bil kljub temu dovolj močan, (raz)umsko, da je številna odkritja zmogel! Koliko bi šele bilo teh odkritij, njegovih, ko ga ne bi okolje dodobra psihično »ubilo«?!

 

Ne sili tja, kamor ne sodiš, ne sili, če je v tebi vsaj delček tvoje osebne suverenosti obstal, med vsemi njimi, kajti okolje, povprečnost, brezličnost… zmore izkazovati izključno tisti »beži stran«, čim dlje stran, pa…

Ne sili med bebce, če nisi bebast, ne sili med prilagodljivce, če zmoreš biti moralen, ne sili v svinjak, če nisi svinja!

Da, ta svoj negativen odnos do malodane vsega, in vseh, kar in ki te obkroža(jo), boš plačeval, in to drago plačeval, do poslednjega trenutka svojega obstajanja, a boš vsaj svoj, samemu sebi zvest, in prepoznaven, ostal. Pa še nekaj bo za teboj, kar bo, četudi si nagrobnika ne omisliš, o tebi pričalo.