Po poteh mojega »samotarstva«…

Nikoli mi ni bila ljuba ničeva sprijenost, ali pa sprijena ničevost, kakor želiš, in nikoli nisem hotel živeti z rilčastimi, med njimi, in v njihovem svinjaku. Le-ta pritiče tistim, ki drugačnega vredni niso…

 

Vredno, vrednost, biti vreden.

Vredne stvari so sila redko prek planeta posejane. Celo ekonomisti vedo, da – čim redkejša je neka dobrina, večja je njena vrednost! Kakšno vrednost zmoreš najti, sredi kipečega travnika, v neki travni bilki, kakšno, jeseni, v debeli listnati preprogi, v enem samem listu?! Kakšno vrednost bi iskal, v poplavi dreka, v posameznem govnu?!

 

V tistem, kar je, načeloma vsaj, vsakomur dosegljivo, v tistem, kar si zmore malodane vsakdo lastiti, v tistem prav nobene vrednosti ne vidim, z izjemo, morda, uporabne. In nikoli nikogar nisem presojal, ocenjeval, vrednotil… na temelju njegovega (materialnega) imetja, ne, nikakor ne, pač pa na temelju, izključno, njegovega značaja, značajskosti. In, žal, a na planetu prevladujejo prilagajajoča se, nemoralna bitja, sumljivih vonjav…

 

Predanost. Da, tudi ona med redkosti, med izrazite redkosti sodi, pa jo štejem za čednost, vrlino, za vrednost in vrednoto. Kakopak, ne govorim o tisti obči »predanosti«, v stilu »dokler boš boljši do mene, kot je lojze, bom s teboj«, ne, me smrad zgolj odbija, pač pa govorim o edini pravi, dejanski predanosti – ničesar, z izjemo svoje značajskosti, mi ne potrebuješ ponujati, a sem, in bom, kljub temu, s teboj, ob tebi!

 

Ko pomislim o tem, koliko predanosti zmorem, na svoja stara leta (tudi poprej drugače ni bilo), (do)živeti, me, takoj, na smeh požene, kajti – ko bi spontano, in povsem zares, odgovoril, bi bilo slišati, prebrati tisti NIČ! Pa se raje malček pošalim, glede tega, zapisujoč: Tisa in Tar, oba cucka, pa računalnik in avtomobil, napravi, ki sta že v poznih svojih letih, pa me bosta relativno kmalu (tudi oni) zapustili. Izven naštetega pa, kakor sem že zapisal – nič, en samcat velik, gromozansko velik, a prazen nič!

Zadeva me, načeloma, niti ne bi (z)motila, ko se ne bi, bedak, izkazoval s predanostjo – nevrednim, kakopak! Ki so igrali svoje vrednosti, in to tako slabo počeli, da celo sami lastnega igranja niso vzdržali…

 

Nekateri, ki »vedo«, ugotavljajo, da sem samotar, vendar…

Res je, živim sam, v svoji samosti, in v samoti, a po svojih izhodiščnih željah, po svoji zasnovanosti še zdaleč nisem samotar, nikakor, le - nikoli mi ni bila ljuba ničeva sprijenost, in nikoli nisem hotel živeti z rilčastimi, v njihovem svinjaku, pa mi drugega ne ostane, kot to, in tako, kar in kakor je. Bolje sam, kot s tistim, česar ne prebavljam!