Si predstavljaš…

Si lahko predstavljaš, si lahko zamisliš svet, v katerem bi bila dobrota zares Dobrota, in ne neka rado slišana laž, kot posledica neke preračunljivosti, v najboljšem primeru podoba tešitve vesti, ali pa zgolj osnova za lastno verovanje v dejansko neobstoječe?!

Si predstavljaš svet, ki bi bil sestavljen izključno iz takšnih, katerim bi bilo početi-dobro osnova njih obstajanj, neka potreba, notranja, brez katerega izpolnjevanja, izkazovanja, ne bi zmogli seči do lastnega zadovoljstva?!

Si predstavljaš svet uvidevnosti, in ne sebičnosti, svet, v katerem bi bila vsakomur dobrobit nekega drugega prednostna zadeva, pa bi hitel, ta vsakdo, k temu, da bi nekemu drugemu, ne sebi, boljšal, lajšal obstajanje?! Si predstavljaš svet, v katerem bi bile pomembne želje, potrebe drugega, pa bi se, da bi jim vsaj skušal ustreči, lastnim željam, in tudi potrebam, kakopak, odrekal?!

Si predstavljaš svet, v katerem bi drugemu gradil, drugemu skušal želodec polniti, pa čeprav sam do svojega izgrajenega ne bi videl, ob pretnji, da bi ti v želodcu krulilo?! Svet, v katerem ne bi do lastnega nasmeha dospeval drugače kot skozi nasmeh nekega drugega?!

 

Jaz si ga zlahka predstavljam! Takšen svet sem namreč skušal, vse svoje življenje, graditi, živel sem ga, takrat, ko sem natanko tako počel, ko mi je bilo dobro drugega, neke skupnosti, bistveno pred lastnim. In sem to počel misleč, zmotno misleč, da zmorejo vsaj prepoznavati, ceniti, da jim nikakor ne more biti vseeno, da tudi v njih prebiva vsaj podobno, če že enakega ni…

Zlahka si ga predstavljam, kajti – prav radi tega, ker drugače »ne znam«, »ne zmorem« sobivati, prav radi tega je tisto, kar sem v povrat beležil, vso mojo grenkobo, vsa moja razočaranja in bolečine porodilo!

 

Ja, prelep bi bil svet, bil bi dejansko človekov, človeški, človečen, ko… ko bi vsakdo tako živel! A temu vsakomur ni mar za dobroto, za tisto pravo, edino dejansko obstoječo dobroto, razen v toliko, kolikor jo zmore jemati, jo izkoriščati, v okviru svoje sebičnosti, svoje lakote po sebi-boljšem, in tako, da dobesedno ubija, tisto, kar se kot njemu drugačno kaže.

 

Ne, ni dobrota v tem, da presežek nečesa svojega, iz kakršnegakoli že razloga, podeliš, ne, dobrota je takrat, kadar do presežka sploh dospeval ne bi, ker bi sproti delil, in to počel med tistimi, ki podobnega niti na jezikih niso zmožni.

 

Še kako si predstavljam takšen svet! In še kako vem, kako je v tem, konkretnem, kako dobrota plačuje zato, ker je – dobrota!

NE verjemi občemu »dobro se z dobrim vrača«, nasploh jim, v ničemer, ne verjemi, kajti – ne pomaga to, da »razumejo« besede, ko pa, reveži, ne poznajo, in nikoli ne bodo poznali, tistega, o čemer te besede govorijo! In…

Ne presojaj jih takrat, kadar se v nekem ugodju, svojem, nahajajo, in se varne počutijo, ne, daleč od tega, ugotavljaj jih takrat, ko jim »voda v grla teče«, ko se v kotu znajdejo… takrat boš videl, kako se »dobrota«, »prijateljstvo«, »ljubezen« nekega »leva« izkazuje! S kremplji, s čekani ter predvsem – brez sleherne milosti!

 

Včeraj sem zasledil neko vprašanje, češ – le kako to, da se je Nemčija v prejšnjem stoletju tako nekulturno, grdo, nečloveško izkazala, ko pa je ja Nemčija kulturna država, dežela nekega Geteja, Šilerja, Hajneja…

Bedarija, popolna BEBAVOST, takšno »razumevanje«, kajti – NOBENA država NI kulturna, noben »folk«, ljudstvo, narod NI kulturen, ne, izkazujejo se, vsi po vrsti, kot izrazito nasprotje kulturnosti (plemenitosti, dobroti, uvidevnosti, tvornosti, etičnosti…), le posamezniki, redki, silovito redki, se izkazujejo kot takšni, posamezniki, praviloma NEsprejeti v »svojem« okolju (celo življenja jim otežkoča, okolje), popolnoma drugačnem od njih, požrtnem, sebičnem, neumnem… primitivnem!

Pač, Nemčija (in vse ostale nemčije) zgolj svoje prave podobe izkazujejo, kadar do takšnih dogajanj pride, podobe, ki od pamtiveka veljajo, še od takrat, ko so se s krepeli in s kamenjem spravljali nad sebi-ne-pripadajoče, na neke druge (resda njim popolnoma enake), da bi jim odvzeli tisto, do česar sami niso bili zmožni, z delom, z ustvarjanjem dospeti! Tudi v svinjaku, tistem, v katerem štirinoge smradijo, do nasilja pride, kadar je v koritu premalo, da bi bili vsi vampi zadovoljni, pa da bi do »smisla« lastnega obstajanja dospeli!

 

Ja, predstavljam si tak svet. In, ja, zaradi povsem drugačnega kletev mojih ust ne bo zapustila vse do samega mojega konca!