Mlado
in staro…
Mlado
ima še vso bodočnost pred seboj. Žal, a se bojim, da ji bo, bolj kot ne,
boleča.
Staro
je, k sreči, že odpisano, pravzaprav samo-odpisano. Le še po delčkih je, in
zmore biti, za neke tiste, ki se niso s svinjanjem izkazali, in jih ima, to
staro, rado.
Mlademu
je staro željeno, staremu je mlado nepogrešljivo.
Mlado
še ne razmišlja v naprej, staremu do v naprej malodane več ni.
Ničesar
ne pogreša, to mlado, ko je s tato, s starim. Vsaj izkazuje ne, nekega
pogrešanja. In malodane vse ima, staro, ko je mlado z njim. V njem je, itak,
nenehno, tudi takrat, ko je daleč stran, in ko v bifejih, v družbi raznih
»stricev«, sladoled uživa.
Mlado
in staro…
Priznam,
če se nauči dobro preklinjati, bo to moja zasluga. A pri meni se ne bo
(na)učila sprijenosti, in za trenutek ji smrad ne bo duše prelival. Pri meni
ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar