Cik-cak, pol ure…

Minule dni, ko je bila doma, je nekajkrat hotela, da greva na Veliki in na Mali breg, vendar – trave že več kot tri tedne nisem kosil, v tem času je dokaj zrasla, in je velika možnost, da se v visoki travi klopi (z)najdejo, morda tudi kak kačon… pa sem jo vsakič uspel prepričati, da počaka do prihodnjega tedna, ko bo, znova, tu, da bom do takrat pokosil…

 

Zjutraj sem zastavil košnjo z mislijo na njo, in bolj kot je ura tekla, in z njo delo, bolj se je (po)javljalo tisto samo-priganjanje, tisti izrekani, in tudi, kakopak, (u)slišani »stisni zobe, daj, še malo«…

Tudi na brata sem nekajkrat pomislil, pravzaprav na luksuz, s katerim razpolaga. Ima počitniško hišico, in, ob njej, trato, morda nekih sto kvadratnih metrov. Na njegovem mestu jaz sploh kosilnice ne bi kupil, pač pa - –iz manikirke bi vzel škarjice, cik-cak, pol ure, in gotovo (moram malo »špikniti«, brata, vedoč, da bere moje zapise)…

 

Jutro in dopoldne sta že odpeketala, ko sem zaključil z delom. In z zadovoljstvom ugotovil, da mi je uspelo celo več pokositi, kot sem, na začetku, drzno načrtoval, tako da bi Mala sedaj že lahko uživala na Velikem bregu. In bo, če bo vse po sreči (in mi Oliver, ki je najavil svoj nedeljski prihod, z nečim načrtov ne pomeša), jutri del, na katerem stoji hiša, dokončan. In bom v ponedeljek še na Malem bregu zastavil. Potem bo pa še nekaj, nemalo, povsem ročnega ostalo, ob drevesih, trtah, pa še kje…

 

Ko sem sedel, s cigareto, da se malo odpočijem, sem razmišljal o tem, da bi se, pred večer, vrnil h košnji, a sem hitro, utrujen, ugotovil, da bi to na silo počel. Na silo pa ničesar ne maram delati, ničesar, pa sem raje nože na kosi zamenjal, pripravil šest steklenic mešanice, pobral in pospravil oprana in posušena oblačila tatine giskice giskaste, potem pa – pod tuš. In sem si, po dolgem, in še daljšem času, celo s šamponom lase umil, ter brado, kakopak, in brke. Običajno jih samo z vodo, s šamponom morda, velik morda, enkrat, dvakrat letno, pa se mi, kljub temu, da so dolgi, prav nič ne mastijo…

 

Nisem med abnormalnimi uporabniki kozmetike. Med tistimi, denimo, ki se, da bi prikrili znoj, namakajo v parfumih, da potem sto metrov vstran od njih dihati ni moč. Bentiš, da, celo med zdravstvenim osebjem takšne poznam, sila »strokovne«, bebce, ki, očitno, še ničesar niso slišali o agresivnem delovanju tovrstnih preparatov na dihala!

In nisem med tistimi, prav tako bebci, ki jih znojenje tako silno moti, da sledijo onemu »stop potenju«, in »borotalku«… bentiš, cepci, znojenja si Narava ni kar tako izmislila, butare, pač pa (tudi) z njim telo izloča nepotrebne, celo strupene snovi! Pa je bolje seči po vodi in milu, kot preprečevati naravni proces!

In tudi med tistimi nisem, ki si najprej kožo dodobra izsušijo, da bi bili takšni, kakršni biti ne morejo, potemtakem lepi, nato pa se mažejo z nekimi drugimi kremami, da si izsušeno kožo – namastijo. Mislim, če te je že narava deformiranega naredila, čemu se z deformiranostjo ne bi tudi izkazoval?!

A – pustimo to ob strani…

 

Zdaj sedim ob desetinki, in jo, z užitkom, srkam. Moram nekaj dati v želodec, da ne bi, kasneje, na praznega jedel. In bom, v preostanku dneva, še kakšno malenkost opravil, a nič pretresljivega, utrujajočega, bom, po domače, bolj lenaril, in nabiral moči za jutri. Ter odšteval ure, ki mi, kakor mi je življenje odteklo, v prazno odtekajo. K sreči ne tudi v praznem.

 

Malo moje, Sonkec moj lepi, kumarica tatina razbojniška – še nekaj dni, kumarica, pa te tata zagrabi, olupi in poama!