Vem,
čemu obstajam. Sam sem si cilje tega obstajanja postavil.
Vem,
čemu delujem, tako kot delujem. Ko bi obstajalo tisto, za kar si prizadevam, bi
se moral nekega drugega delovanja lotiti.
Vem,
kako rezultira moje delovanje. Večinoma s težavami, praviloma z življenjskim
nezadovoljstvom, mojim, kakopak, in ob velikem vprašanju, če bo karkoli od
tega, kar skušam (po)sejati, vsaj vzniknilo. Drobtinice, morda, o(b)stajajo, v
posameznikih, nekih redkih, a vse bistveno, kar je (tudi v teh drobtinicah) bo,
bi bilo presenetljivo, ko bi bilo drugače, šlo na smetišče časa. V kolikor že
ni na njem.
Vem
krepko več, kot mi je dano izpovedati, vsaj na način, da bi dospelo in, kot
dospelo, zastavilo v spremembe.
In vem,
tudi to vem, da sem bedak… ker skušam svet praznine, bebavosti, živalskosti, v
svet človeka spreminjati! Vendar…
Samo
dve možnosti sta mi dani. Ali skušam, kljub vsem zabeleženim neuspehom,
nespremenjeno delovati, in samemu sebi zvest o(b)stati, ali pa na njihovo
pristanem, in se, sredi občega niča, v nič spremenim.
Škoda
življenja, v enkratni svoji podobi je dano, da bi kot nič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar