Razočaranj
sem vajen, že toliko krepkih sem doživel, da niti Soncu več ne verjamem, ko
pravi, da ga bo, z jutrom, znova videti.
Ko
opustiš neka upanja, ko željam krila spodrežeš, ko očem več utvar ne dovoliš,
takrat tudi »prijetnim presenečenjem« neke omembe vredne veljave ne dopustiš.
Dospel
do tistega dovolj-mi-je, zmorem taisto samo še z drugimi podeliti.
Sam sem
dovolil, da so me za bedaka delali. In tega je bilo prek meja, pa sem jih
zaprl.
Ne
zaslužim si običajnosti, in običajnost ni vredna mene.
Večino
solza sem že iztočil, tistih, ki so mi še ostale, ne bom v nič metal.
V mojem
svetu je obilje prostora, odkar so v njem samo čisti ostali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar