NE maram živali!

Kar nekaj jih je, živali, med uradno prepoznanimi, katere imam rad, in jih je neprimerno več, ki so mi ljub(k)e, in mi zmorejo toplino vzbuditi. Pravzaprav ene same živali, med uradno prepoznanimi, ni, do katere bi čutil neka negativna čustva, nek odpor, celo sovraštvo. Previdnost da, željo po ne-biti-ob da, a nikakor ne razmišljanja, da bi v védenje Narave, v logičnost njenega obstajanja, in delovanja, posegal, ugotavljajoč, da neko bitje, pa čeprav se v še tako »nagnusni« podobi izkazuje, ne sodi na ta svet, da na njem ne igra neke potrebne, pozitivne (svoje) vloge. Ne, do takšnega razmišljanja dospem šele ob – dvonogem živalskem svetu. Svetu, ki je, nekoč, imel nek smisel, takrat, ko so bili vsi obstoječi, ma, vse kar obstaja, samo del(čki) prehranjevalne verige, danes pa…

 

Ko »pametni« iztrebijo zverjad, denimo neke volkove… kmalu ugotovijo, da jih rastlinojedi krepko bolj ogrožajo, da se nenadzorovano množijo in vse bolj posegajo v svet pridelovanja (hrane)…

Ni hujše zveri, hujšega škodljivca, onesnaževalca, kot je – dvonoga! Ki, v hlastanju za lastnim ugodjem, negativnosti lastnega delovanja ugotovi šele za nazaj, takrat, ko je »temza« že tako onesnažena, da v njej ni več živetja… pa jo (po)hitijo reševati… takrat, ko z nakupovanjem cenene (tuje) robe dospejo do ugotavljanja uničevanja lastnega gospodarstva (katerega so, večinoma vsaj, že uničili, pokradli, vsaj raz-prodali, odtujili)… pa je vsepovsod moč zaznavati tisti »kupuj slovensko«…

Ne pomaga bebcem govoriti v naprej, velikokrat sem to počel, »risal« posledice, bodočnost (ki se je natanko takšna tudi izkazala), a – vselej, brez izjeme, zaman!

 

Nisem nikakršen »žižek«, in tudi ne bi hotel biti, da… ne bi ugotavljal tega, kako je odprtje hlevskih vrat, zrušitev pašnih ograd popeljala do »demokratičnega« stanja, v katerem vsakdo (in zlasti nezmožni, neodgovorni!) vidi svoje pravice, in jih terja, pri čemer samo na svojo stran, k sebi, in zase, vleče, v škodo skupnosti… nisem nikakršen »žižek«, da bi, negativnim družbenim spremembam navkljub, terjal dodatno »liberalizacijo« (bentiš, je treba uničiti, do konca, še tisto malega, kar je ostalo, da vsaj priča o neki preteklosti, v kateri je um gradil?!)… in to, da nisem »žižek«, mi škoduje, kajti prav »žižki« so »modreci« vseh »pametnih«! Normalno, umno pa ne-umnemu nikakor ne more biti v redu, in sprejemljivo.

 

Da, res je, NE maram živali! Žal, a drugače kot tako, ne morem zapisati, kajti – s trditvijo, posplošeno, da jih imam rad, bi, ne nazadnje, izkazal nekakšno sprejemanje vsega tistega, kar pod nobenim pogojem ne zmorem sprejeti, ker, preprosto, ne sodi v človeštvo, v človekov svet, v človečnost.

NE maram živali, mi dvonoge preprečujejo, da bi se drugače izrekel!