Trenutno
je v obdobju, ko govori tako, kot bi bila fantek. Simpatična zadeva, zlasti
takrat, ko zaslišim njen »lad te mam«, in ga zaslišim čeprav z ničemer k takšni
njeni izpovedi nisem napeljeval, pač pa se je porodila spontano, sama od sebe,
sočasno z njenim objemom in poljubom. Dragocena zadeva, da bolj dragocene ni.
Da,
dete moje, tudi tata ima tebe rad, kakor, kakopak, vse svoje otroke, tako rad,
da tega ne znam niti najbolj ustrezno izpovedati. Pa čeprav se trudim, brez
najmanjšega napora, in čeprav vem, da »bereš«, iz mojega pogleda, objema,
dotika, iz mojega glasu. Do bolečine rad te imam, in prav zato mi to, kar
doživljaš, ne pusti ran zaceliti. Nasprotno, z vsakim novim »veselim«
spoznanjem, s teboj povezanim, se samo še globijo…
Slika
je iz »davnine«, iz časov, ko nama je bilo dopuščeno, da sva vsak dan skupaj
živela.
Prekleto…
ma, brez veze.
Ni komentarjev:
Objavite komentar