Silno
navdušenje je prevevalo Prešernovega Franca, ko je o nekem Kranjcu, ki osle
kaže, spisal. Očitno je bilo navdušenje tako silovito, da ga ni znal zase
zadržati, pač pa ga je papirju izdal…
Domnevam,
da je tudi Cankarjev Ivan taisto navdušenje delil, ko je o neki dolini pisal,
pa o hlapcih. Verjetno sta bila, ne edina, očarana s pametjo, pokončnostjo,
značajskostjo, pač, tisto prevladujočo, običajno, celo »normalno«, kajti…
Niti
slučajno si ne upam pomisliti na to, da bi bila oba možakarja, danes tako
odmevajoče »čaščena«, »slavljena«, tudi »spoštovana«, napačna, da bi bilo z
njima nekaj narobe, in bi se celo kot grda izkazovala. Ne, zagotovo sta zgolj
hvalila, ko sta o janezih in mickah črke vkup zlagala. Na svoj način hvalila,
kakopak, prelesti dvonoge podalpske osenčenosti…
Menda
ju radi berejo, pri čemer, po načelu iz-roda-v-rod-duh-išče-pot, niti pomislijo
ne o tem, da, kdo bi vedel, če ne, prav o njih govorita! Ne vem, ali pa danes
drugačna zrcala izdelujejo, kot so bila tista nekdanja…
Ni komentarjev:
Objavite komentar