Ne
čakaj, da dospeš pred vrata pekla, pa da vsa upanja opustiš, raje jih odmisli,
še preden se jih lotiš porajati.
Ne,
nisi ti »čuden«, s teboj je »narobe« samo to, da si se v čudnem, ne-svojem
okolju znašel. A ne kruli z njimi, v kolikor želiš o(b)stati kot – ti!
Zmoreš
dospevati do tistega prav, in ne glede na to, da ti ga bodo vsi kot ne-prav
prikazovali, vztrajaj pri njem. Neumnosti je že sicer preveč.
Ne
poslušaj njihovih jezikov, na njih boljših ni, opazuj njihova ravnanja. Besede,
njihove, naj ti služijo samo toliko, da boš neskladja ugotavljal.
V
kolikor najdeš človeka, se ga okleni. En sam ti bo v krepko večjo oporo, kot
vsi oni. Če pa vas bo več, morda celo iz mlake pitno vodo naredite.
Ko ti
bo najbolj hudo, ne obžaluj poti, po kateri si krenil, v kolikor si na njej
čist ostal. Obstajajo umazanije, katerih najboljša mila ne sperejo.
Na
svetu nisi zato, da bi užival v lepoti, pač pa zato, da bi lepoto vsaj skušal
ustvarjati. In tudi to ima svojo ceno, v vesoljnem blatu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar