Le iskrica plaha…

Nikar se ne meni, na poti življenja,

za trnje, kamenje, za blato smrdljivo,

kjer vsakdo zaključi, se tebi začenja,

kjer vsakdo si išče, je tebi varljivo.

Nikar se ne meni za prazne vse sanje,

zgolj puhla nevrednost kar zadnjici šteje,

človeku lepota ni v tem, da požanje,

temveč da prebuja, v nevrednem da seje.

Na vsakem koraku lovi te prepreka,

da zruši, izniči, da te spremeni,

v poplavi požira povprek blata reka,

in golta, in ruši, in vse zasmradi.

Nikar se ne meni za njih pojmovanja,

ne seže želodec da ve, da pozna,

in čim bolj povsod je, in čim bolj odzvanja,

tem manj naj te nosi, tem manj ti velja.

Si v smolo ustvarjen, med silno pritlehno,

brez kril je, ne zmore v šir, pod nebo,

pa skušali bodo ti, vztrajno, nenehno,

prirezati krila, v nemoč da umro.

Po vsakem spotiku se, vedno, postavi,

pravilna je pot, pa čeprav si z njo sam,

ti nosiš v srcu, in v duši, in v glavi,

le ti veš kako te popelje in kam.

Nikar se ne meni za njih običaje,

vse lažno, ničevo, ne more bolj bit,

kar vsakomur pade, ničesar ne daje,

z izmetom izkaže še slednja se rit.

In – ko boš iskal, kjer v izjemi obstaja,

nikar ne rojevaj predrznih želja:

morda sploh ne najdeš, v dospetju do kraja,

saj vrednost nobena v obilju ne zna.

A vztrajaj, le vztrajaj, korak za korakom,

čeprav mu poskušajo vzeti moči,

ostani napačen, bedak vsem bedakom,

zgolj iskrica plaha v ničevi temi.