Ko brez sramu zastavlja(jo)…

Danes sem opravil z nabavo, in s plačevanjem položnic, in – toliko, da sem nabavljeno pospravil (ter si, med pospravljanjem, skuhal kavo), se preoblekel ter vpisal izdatke, pa sedel, da skodelico v miru izpijem, ob tipkovnici, preden se lotim pomivanja posode, pranja perila in pospravljanja po hiši…

 

Dan sta mi, že v jutranjih urah, dve zadevi zaznamovali.

Prva… še včeraj jih nisem opazil, danes pa se, že prepričljivo, v premeru nekaj milimetrov, vsaj štiri bunkice izkazujejo, mladi, v rast pognani paradižniki. Običajna zadeva, vsekakor, mnogim, že velikokrat sem, v preteklosti, podobne gledal, a, kljub temu – komaj čakam, da jih Mali pokažem! Pa da bova družno ugotavljala njihovo rast, kasneje tudi zorenje. Kako ljubo bi mi bilo, ko bi ji tudi teknili.

Druga…

 

Težko je pričakovati neko etičnost, med vsemi prilagajajočimi se, med katerimi tudi otroci, žal, niso izjeme!

V minulih dvanajstih letih sem, oziroma smo, pri dogajanju povezanem s festivalom Rima raja, kar nekaj poskusov ponarejanja, da ne zapišem kraje tujih zapisov, ugotovili, in preprečili, letos pa…

Letos pa se je takšen zapis »izmuznil«, kot nič-posebnega sem ga zazna(va)l, ob prebiranju (moja pojmovanja, konkretno pri pisanju, so popolnoma drugačna, kot so pojmovanja nekega zgolj bralca), kaj šele, da bi pomislil na to, da je verze zapisala odrasla oseba, celo takšna, ki (naj bi) se s poezijo ukvarja(la). Še huje, ta zapis se je tudi med nagrajene uvrstil…

In sem danes že na dve pismi odgovarjal, pojasnjujoč, da… ob gori dela, katerega imam z Rima rajo, nisem v stanju verodostojnosti slehernega zapisa preverjati prek spleta… ob obilici lastnih besed, s katerimi se nenehno izkazujem, nisem najboljši poznavalec tujih, zlasti teh sodobnih ne… sem, posledično, prisiljen marsikdaj delovati na temelju nekega zaupanja, tako do samih zapisovalcev, kakor tudi do mentorjev, pa čeprav… pa čeprav se lahko, in to zlahka, takšno zaupanje izkaže kot neosnovano, ker je, tako kot v življenju nasploh, izkazano – zaupanja nevrednim.

 

Da, v trinajstih letih, kolikor poteka naša Rima raja, se je prvič pripetilo, da je goljufija uspela, popolnoma uspela, in pesem ni bila le izbrana med najboljše, pač pa tudi nagrajena. Lepa »zahvala« za vse vloženo, v dogajanje, lepa »vzpodbuda« za nadaljevanje istega! K sreči, skladno z odločitvijo, do katere sem dospel... samo še (največ) dve leti!

 

Naj bo »dosežek«, vidno, v »užitek« goljufu, njegovima staršema in, ne nazadnje, mentorici, ki bi, kot učiteljica slovenskega jezika, morala poznati pesem, ki je, tako mi vsaj zatrjujejo, sestavni del učnega programa…

 

Ma, vsaj paradižnički so se pojavili, in mi, za spremembo, z lepim dan »popestrili«!

Malo, milo moje, drago, jutri pa pridem pote…