Da civilizaciji preti razkrajanje?

Nikarte se bati, da bi civilizaciji (šele) sedaj (za)pretilo razkrajanje. Je v razkrajanju, že dobrih trideset let. In se je začelo, to razkrajanje, natanko takrat, ko je znova postala aktualna “modrost”, ki se je pojavila že ob nastanku človeštva, in je segala prek kamenodobnega uživanja, in prek ploščate Zemlje... in se izkazovala v tistem, da je “svet takšen, kakršnega vidim”...

 

Pomeni, da sploh ne obstajajo raznorazna odkritja t. im. “genijev”, da vse formule, ki so jih izpisovali, in na katerih temelji ves razvoj, vsi znanstveni dosežki, ta skrb zbujajoča civilizacija, govorijo o neobstoječem, kajti - naravnih zakonitosti ne vidim, pomeni, da jih ni!

 

Pomeni, da je celotna znanost po nepotrebnem zastavljena, ko pa živimo čase, v katerih posvečeni razlagajo vse, od jezika, zdravja, do vremena. Ne vem, se bodo jezikoslovci začeli ukvarjati z onostranstvom, bodo, morda, zdravniki začeli bolnike s priprošnjami obravnavati, bo vremenar ples dežju izkazoval prek zaslonov?!

"Naša kultura" in "naše vrednote"

 Vsake toliko se zgodi, da v ospredje stopijo zadeve, kakršni sta “naša kultura” in “naše vrednote”. Zanimivo je, to “naše”, z več zornih kotov, pa se nekaterih lotim s tem zapisom...

Prva stvar, ki je zanimiva, da nam je za “kulturo” in “vrednote” mar izključno takrat, kadar se (za)čutimo ogrožene, osebno ogrožene, medtem ko nam sicer te svete stvari ne silijo pretirano ne v misli, ne iz ust, kaj šele v ravnanja. In bi se dalo sklepati, upoštevaje to drobno dejstvo, da sta “naša kultura” in “naše vrednote” bolj pripomočka, s katerimi sebe, svoja izkazovanja opravičujemo, kadar se ogrožene (za)čutimo, kot pa neka vsebina, do katere bi “nam” resnično bilo kaj mar, kaj šele, da bi jih tudi živeli...

Druga stvar je tista, ki bi se jo dalo obravnavati v povezavi z jezikom in z nekimi pravnimi normami: besede “moj”, “najin”, “naš” so svojilni zaimki, in kot taki odražajo odnos posameznika do določene lastnine, pa bi bilo prav, ko bi s takšnimi zaimki nekoliko previdneje ravnali, kajti - sam uporabljam “moj” takrat, kadar je nekaj mojega, “najin”, kadar je najinega, in “naš”, kadar je našega, pomeni, da tovrstne izraze uporabljam izključno takrat, kadar sem z nečim doprinesel k temu, da sem nekaj (so)ustvaril, pa si zaradi tega tudi smem taisto - (so)lastiti...

Tretja stvar tudi sega na kombinirano jezikovno-pravno področje, in pravi tako, da se lahko v imenu nekoga, kogarkoli, opredeljujem le takrat, kadar je ta nekdo bodisi opravilno nesposoben (in imam ustrezno pooblastilo, da v njegovem imenu nastopam), ali pa kadar me ta nekdo, iz kateregakoli razloga, pooblasti, da zagovarjam njegova stališča, interese. Močno dvomim, da kdorkoli (osebno) pozna tisto, čemur pravimo “narod”; še bolj dvomim, da so stališča tega “naroda” tako usklajena, da bi jih lahko kar počez kot vsem enaka obravnavali; in še dodatno močno dvomim, da kdorkoli razpolaga s pooblastilom, na katerem bi bil podpisan - “narod”...

Četrta stvar pa že posega v samo vsebino, torej neposredno h kulturi in k vrednotam...

Presenečen bi bil, ko bi slišal nekega avtorja izjaviti, da so njegove stvaritve del vseh, da so jih vsi (so)ustvarjali, in se je on k njim le podpisal. Bi prej trdil, da gre pri ustvarjanju kulture za neke osebne pristope, za avtorska dela, kar bi pomenilo, da je Prešernov Povodni mož Prešernov, in da bo tudi Cankar svojo Skodelico kave kar pri sebi obdržal... oba sta ju še kako potrebovala, za časa svojega življenja, ko jima je narod izkazoval svoj odnos in pojmovanje te “naše kulture”...

Celo za Avsenike, Slake... močno dvomim, da bodo pristali na to, da se ob določenih pesmih “mi” podpišemo. Nak, so povsem zadovoljni z “našim” prispevkom k njihovemu ustvarjanju, saj vsaj oni (pre)živijo ob “našem” vriskanju, jodlanju in poplesavanju na njihove viže... oni ja, so ustreznejši “naši kulturi” kot marsikaj, če ne že kar vse ostalo...

Kaj pa je, potemtakem, zares ta “naša kultura”? Morda to, da so vse trdnejše (knjižne) založbe, ob silni “naši” skrbi za kulturo, propadle, ali pa so na robu obstoja? Bifeji namreč niso. Morda to, da so v Narodnem muzeju, tistem vsedržavnem, izjemno zadovoljni ob “dnevih odprtih vrat” (takrat, pač, ko ni potrebno plačati vstopnine), ko beležijo rekordnih dvesto, morda celo tristo obiskovalcev (običajno družine, ki se podajo - tudi v muzej - na izlet), v enem dnevu? Ko pa jih na stadion spraviš, v hipu, tisoče...

Je “naša” kultura, kdo bi ga vedel, to, da sila redki pozdravijo trgovko, uradnico, voznika avtobusa, uporabijo čudežni besedici “prosim” in “hvala”? Ali to, da se najdejo celo takšni, da izsilijo zaustavitev prometa, da neki starejši osebi pomagajo priti varno prek prehoda? Vrag si ga vedi, če se prav teh stvari bojimo izgubiti, a če se, potem - brez skrbi, tudi drugod po svetu so večinoma natanko takšni “naši”...

Pri vrednotah je zadeva povsem identična. Če je vrednota človečno sobivanje, potem ugotavljam, da se sobivanja kot takega, ne znamo iti, kaj šele človečnega. Če je vrednota “vera”, potem se bojim, da je njeno jedro prej strah pred kaznijo, kot iskreno upoštevanje naukov, saj, ne nazadnje, niti zveličanega vzornika, ki naj bi “nas” k sebi popeljal, ne upoštevamo: on je živel skromno, uvidevno, (raz)dajal se je drugim, “mi” pa smo pogoltni, “prodorni”, sebični...

Je “naša vrednota”, morda, jezik? Če je, potem me čudijo vsi r.i.p.-ani lol-i, pa čau-čauči, in razni hojla... da o hujših spakedrankah ne govorim, in me čudi, ko zrem napise na lokalih, trgovinah, med katerimi jih tako malo v “vrednotenem” jeziku najdem. Ali pa se “naše” vrednotenje izkazuje v tem, da je potrebno krepko večino odraslih, potemtakem (iz)šolanih, (na)učiti tega, kako se povsem preprosta prošnja za sprejem na delovno mesto zapiše?

A, sem se že spomnil, domovina je “naša vrednota”! Katera? Tista, ki sem jo, prek svojih certifikatov, prodal najboljšemu ponudniku, zvečine tujcu? Tista, ki sem jo gledal propadati, a je propadati nisem videl, dokler ni stiska tudi mene prizadela? Morda tista, ki ima “zemljiško knjigo”, in je v tej knjigi dobesedno vsak milimeter opremljen s podatkom o lastništvu...

Ko malo bolje pogledam, se mi zdi, ne vem čemu, da so “naše vrednote” čimboljša služba, redna plača, čimveč denarja in materialnih dobrin... pa čimlepše živeti, dobro jesti in piti... zaradi česar “nam” zadošča spoznanje, da “živimo”, in se niti po tem ne povprašamo: čemu sem na tem svetu, mu kaj sploh doprinašam?!

Pomirjevala in psihoterapija

Ko bi »človek« uspel preusmeriti lasten kazalec, ki ga nenehoma na neke »druge krive« usmerja, proti sebi, bi samodejno izkazal izjemen korak, v evolutivnem smislu. Ker pa tega ni zmožen storiti, so za vse, in tudi za pomirjevala, krivi – »neki drugi«…

Najprej se mi zdi potrebno opredeliti pojem »psihoterapija«: izkazovanje pomoči, v smislu odpravljanja vzrokov, ki z lastnim obstojem povzročajo pester nabor težav, katere se izražajo bodisi »samo« v podobi psihičnih težav, bodisi tudi v podobi psihosomatskih obolenj.

Vsako drugačno »reševanje« psihičnih obolenj je izključno – blaženje življenja (odvračanje pozornosti, torej tistega zavedajočega se dela bivanja) in (samo)slepilo, tako »terapevta«, kakor »pomoči« deležnega.

Res je, razne »terapije« z gongi (češ da zvok odreši tegob), s sajenjem cvetlic in vzdrževanjem živih cvetličnih lončkov (češ da ustvarjati življenje odreši tegob), z določenimi »bioenergetskimi posegi« (češ da gre za vzpostavljanje nekih »ravnovesij energij«), pa celo do razvpite »terapije«, kakršno je uporabljal dr. Rugelj… zmorejo učinkovati, a vsekakor ne na pravi način, in predvsem ne na način, na katerega težave razrešuje – dejanska psihoterapija.

Gong, cvetlični lončki… so natanko iste zadeve, kot so nenehno pospravljanje stanovanja, samotni sprehodi v naravi, prekomerna predanost (kateremukoli) delu, ne nazadnje, povsem isto kot predajanje alkoholu, drogam in jemanje pomirjeval. Vse naštete »metode« oziroma »sredstva« namreč predstavljajo izključno – možnost (po)bega od dejanskega sveta, od soočanja z realnostjo. In v času njih trajanja pomoči potrebna oseba bodisi zgolj preusmeri svojo »pozornost« na neke nemoteče vsebine, bodisi (za nekaj časa) »izklopi« zavestno zaznavanje motečih vsebin, bodisi s tem, da postane manj dovzetna za okolico, ublaži ali celo izniči vpliv sicer motečih vsebin, ker – se jih niti ne zaveda, kot motečih, zaradi česar ji ne povzročajo težav.

Temeljno vprašanje »razvitega človekovega sveta« se nahaja prav v – razvitosti. Je dejanska, ali zgolj domnevana, glede na to, da so praktično vse psihične (in tudi ostale, praktične, vsakdanje) težave, s katerimi se sooča »človek«, posledica – »človekovih« ravnanj. Pomeni, da je razvitost »človeka« v tem, da samemu sebi povzroča težave, namesto, da bi jih razreševal?! In v kolikor je stanje v »razvitem človekovem svetu« takšno, da bi malodane slehernik potreboval ustrezno psihoterapevtsko pomoč, potem je nekaj narobe, s to »razvitostjo«, kajti z dejstvi ne more biti. Dejstva namreč nikjer drugje niso problematična, v vsej naravi ne, in tudi ne v svetu t. im. »primitivnih človeških skupnosti«.

Z drugimi besedami, v kolikor med »primitivnimi« ni tovrstnih težav, kakršne so med »razvitimi«, potem pomeni, da je razloge za razhajanja moč iskati le v dveh stvareh: v pogojih življenja ali pa v ne/treznosti lastnega samoumeščanja. Glede prvega, torej samih pogojev, verjetno ni težko ugotavljati, da so ljudje, živeči v naravi in docela odvisni od nje, v težjem položaju, kot je položaj tistih, ki si pomagajo tako s tehnološkimi dosežki, z vzrejo in vzgojo živali in rastlinja, obenem pa imajo zagotovljeno tudi zdravstveno oskrbo. In tudi ni težko ugotoviti, da prvi, torej »primitivni«, živijo zgolj kot nek samoumeven del narave, medtem ko se je tozadevno razvitejši del človeštva nad naravo povzdignil…

Tu ne bi obsežnejše o vsebinah, o katerih sem zapisoval v nekem drugem tekstu, o spoznanjih, do katerih sem prišel pri ugotavljanju miselnih zmožnosti (dovoljšnjega števila) posameznikov, pravzaprav o stvareh, o katerih govorijo posamezna področja znanosti o človeku, vključno z genetiko. Zaradi tega zastavljeno nadaljujem z obče priznano ugotovitvijo, da so psihične težave posledica »nezrelosti«, umsko-čustvene, izkazane v okviru »soočanja z realnostjo«, torej posledica nezmožnosti treznega dojemanja sveta kot takega, predvsem človeškega. Obenem bi se stežka strinjal, da je takšna nezmožnost značilna za tiste, ki »vidijo« zakonitosti, po katerih vse poteka (tudi družbene procese, ki jih večina ni zmožna prepoznavati, in raje ugotavlja, da »se iz zgodovine ničesar ne naučimo«), nato pa te zakonitosti zapisuje, v podobah razlag in formul, da so dane v uporabo celotnemu človeštvu. Medtem ko večina svojo dojemljivost izkazuje v podobi dojemanja, temelječega na podlagi čutnih zaznav (pa če gre za neposredno čutno zaznavanje, ali zaznavanje v posredni podobi, prek na/učenega), pri čemer je ta dojemljivost omejena izključno na – čutnim zaznavam dostopno.

V kolikor razumevanje pojmujem kot dojemanje določenega sklopa, ki sestavlja neke vsebinske celote, kot zmožnost uporabe naučenega v praktičnem življenju, z namenom, da si (o)lajšam taisto življenje in ga celo razvijam, potem zlahka ugotovim, da tisti, ki »ponavlja zgodovino«, ki ena in ista dogajanja vrti v nenehnem krogu (le da na različnih stopnjah tehnološke razvitosti) – ne razume vsebin, ki jih (kot del sobivanja) neposredno živi, s svojimi ravnanji celo na njih vpliva, obenem pa se niti ne zaveda posledic lastnih ravnanj, kaj šele, da bi jih zmogel trezno, realno predvideti. Pomeni, da se je v lastnem samooklicu v podobi razumskega bitja, prenaglil, pomeni, da ni zmožen opravičiti, z ravnanji, lastnega dviga nad naravo! In ker človeštvu kljub temu uspeva prepoznavati, uporabljati, nadzorovati, zapisovati… naravo, pomeni, da znotraj človeštva obstajata dve skupini: skupina dojemljivih ljudi, tistih, ki dejansko razumejo, in skupina nedojemljivih, tistih, ki razumejo zgolj domnevno. In tu najdem poglaviten razlog izhajajočih psihičnih težav, tako značilen za »razvitejši svet«, ki ga opišem na sila preprost način: ni dobro precenjevati lastnih zmožnosti!

Če se povrnem k izhodiščni temi, k obravnavanju določenih psihičnih težav s pomočjo pomirjeval, potem si najprej zastavim vprašanje o temeljnem cilju psihiatrične pomoči. Brez dvoma bi bil odgovor ta, da bi zapisal, da je obravnava psihičnih težav usmerjena v lajšanje posameznikovega življenja, v omogočanje pogojev, znotraj katerih lahko taisti posameznik obstane znotraj neke skupnosti, po možnosti kot njen tvoren del. Ali vsaj kot del, ki z lastno prisotnostjo skupnosti ne bo moteč.

O tem lajšanju sem že uvodoma, vendar ponovim: lahko lajšam tako, da zamotim (tudi na daljši čas) in preusmerim zavedanje z dejanskega na nek umišljen problem, lahko lajšam tako, da preprečim porajanje dodatnih težav, s katerimi bi se obravnavana oseba soočila, v kolikor bi nadaljevala z nekim nepravilnim načinom sobivanja, lahko pa ne samo lajšam, pač pa docela tudi olajšam na način, da odpravim vzroke težav ter osebi omogočim to, da postane – suverena, zmožna lastne izbire in odločanja, predvsem pa zmožna realnega vpogleda v objektivna stanja, v življenje, takšno, kakršno dejansko je.

Dejstvo je, da pri odločanju o pomoči v podobi pomirjeval odloča kar nekaj dejavnikov, in dejstvo je, da je le-te moč deliti tako na neke konkretne družbene razmere, kakor tudi na objektivno ugotovljene zmožnosti osebe, ki je pomoči potrebna. In pojasnim…

Ko govorim o družbenih stanjih, potem moram upoštevati povsem preprosto resnico, ki izpove, da je razmerje med številom tistih, ki iščejo pomoč pri odpravljanju / blaženju psihičnih težav, na eni strani, in med številom usposobljenih terapevtov, izrazito neugodno. Družba nikoli ne bo zmogla zagotoviti optimalnih kadrovskih potreb, niti prostorskih, kaj šele finančnih, in tega ne bo zmogla predvsem zaradi tega, ker je za odpravo posameznih motenj potrebnega veliko časa in ker zdravljenja ni moč izvajati »na daljavo«, tako kot pri boleznih telesa, pri katerih marsikdaj zadošča upoštevanje zdravnikovih navodil in jemanje predpisanega zdravila.

A obstaja še hujša težava, ki bi jo, povsem preprosto, opisal kot – vprašanje dojemljivosti, kajti: v kolikor želim nekomu odpraviti vzroke obstoječih psihičnih težav, potem ga moram usposobiti za to, da se bo suvereno soočal z življenjem, da bo zmogel samostojno prepoznavati med prav in ne-prav in da bo, zvečine na sebi težji način, premagoval vse prepreke, katere bo srečeval v svojem živetju. In v kolikor ni zmožen dojemanja, potem mi ne preostane drugega, kot da zdravljenemu v preprečitev nadaljnjih zapletov, in družbi v izogib obstoječih težav, povezanih s psihičnim stanjem zdravljenega, bodisi uporabim metodo dr. Ruglja (sam jo pojmujem kot dresuro, nikakor kot zdravljenje, in še zlasti ne kot odpravo dejanskih vzrokov, torej neposredno tudi ne kot izboljšanje živetja – ne življenja – zdravljenega), bodisi da sežem po sredstvih, s katerimi bom zdravljenega (vsaj za časa uporabe teh sredstev)  »usposobil«, da ga življenjska dejstva ne bodo zlomila, pa sežem po – pomirjevalih.

V nasprotnem primeru, v primeru dojemljive osebe, osebe, ki hkrati premore tisto, čemur pravimo »domišljija«, pa se tako in tako težave večinoma pojavljajo v povsem drugačnih podobah, in jih konkretna oseba (s podzavestnim ciljem »preživeti«) »rešuje« na povsem drugačne načine in zlasti (ter najprej) v lastno škodo, ne da bi ob tem kakorkoli škodovala okolju, v katerem živi. In v takšnem primeru je edina psihoterapija, ki bi smela biti dopustna, tista dejanska, pri kateri s sredstvom, imenovanim logika, ter z orodjem, imenovanim beseda, sežeš do dejanskih vzrokov ter z vzpostavitvijo primernih spoznanj – obudiš živetje, mu povrneš voljo in moč, obenem pa odkloniš tegobe, prek katerih se je pred tem izkazovalo, in dejanskim zmožnostim dopustiš, da pridejo do izraza.

Kakopak, skozi celotno besedilo je govora o težavah, ki niso posledica določenih mehanskih okvar, katere terjajo zdravljenja / obvladovanja z ustreznimi zdravili.

"Znanje", cilj ali izhodiščni položaj?

Kadar mi je znanje ( = podatki), ki sem ga pridobil (v šoli, ali prek osebnih izkušenj) končni dosežek, cilj, domet... takrat sem se zmožen izkazovati izključno v okvirih tega pridobljenega znanja. Če ga uporabljam tako, da samemu sebi (čeprav "le" posredno, na način, da škodujem skupnosti, posledično tudi sebi) škodujem, potem tega znanja ne samo da ne razumem, pač pa se z njegovo uporabo izkazujem za nes-pametnega.

Kadar mi je taisto znanje "le" IZHODIŠČE, na temelju katerega sem zmožen (dejansko) RAZUMEVATI "svet", zakonitosti, po katerih vse poteka, takrat zmorem (na osnovi "večje količine znanja, kot je bila količina, s katero so nekoč prej razpolagali", in na osnovi morebitnih pripomočkov, s katerimi niso prej razpolagali) "videti" tudi tiste zakonitosti, ki so bile prej človeku nevidne, neugotovljive. Takrat zmorem RAZUMETI načine, poti, izkazovanja, po katerih vse na tem svetu poteka, takrat zmorem videti VZROKE ( = taiste načine, poti, izkazovanja nenehno enakega "potekanja sveta"). V kolikor tega nisem zmožen videti, sem obsojen na to, da bom videval - posledice, in da bom vsakokrat znova postavljen pred "gotovo dejstvo".