Ko bi
»človek« uspel preusmeriti lasten kazalec, ki ga nenehoma na neke »druge krive«
usmerja, proti sebi, bi samodejno izkazal izjemen korak, v evolutivnem smislu.
Ker pa tega ni zmožen storiti, so za vse, in tudi za pomirjevala, krivi – »neki
drugi«…
Najprej
se mi zdi potrebno opredeliti pojem »psihoterapija«: izkazovanje pomoči, v
smislu odpravljanja vzrokov, ki z
lastnim obstojem povzročajo pester nabor težav, katere se izražajo bodisi
»samo« v podobi psihičnih težav, bodisi tudi v podobi psihosomatskih obolenj.
Vsako
drugačno »reševanje« psihičnih obolenj je izključno – blaženje življenja
(odvračanje pozornosti, torej tistega zavedajočega se dela bivanja) in
(samo)slepilo, tako »terapevta«, kakor »pomoči« deležnega.
Res je,
razne »terapije« z gongi (češ da zvok odreši tegob), s sajenjem cvetlic in
vzdrževanjem živih cvetličnih lončkov (češ da ustvarjati življenje odreši
tegob), z določenimi »bioenergetskimi posegi« (češ da gre za vzpostavljanje
nekih »ravnovesij energij«), pa celo do razvpite »terapije«, kakršno je
uporabljal dr. Rugelj… zmorejo učinkovati, a vsekakor ne na pravi način, in
predvsem ne na način, na katerega težave razrešuje – dejanska psihoterapija.
Gong,
cvetlični lončki… so natanko iste zadeve, kot so nenehno pospravljanje
stanovanja, samotni sprehodi v naravi, prekomerna predanost (kateremukoli)
delu, ne nazadnje, povsem isto kot predajanje alkoholu, drogam in jemanje
pomirjeval. Vse naštete »metode« oziroma »sredstva« namreč predstavljajo
izključno – možnost (po)bega od dejanskega sveta, od soočanja z realnostjo. In
v času njih trajanja pomoči potrebna oseba bodisi zgolj preusmeri svojo
»pozornost« na neke nemoteče vsebine, bodisi (za nekaj časa) »izklopi« zavestno
zaznavanje motečih vsebin, bodisi s tem, da postane manj dovzetna za okolico,
ublaži ali celo izniči vpliv sicer motečih vsebin, ker – se jih niti ne zaveda,
kot motečih, zaradi česar ji ne povzročajo težav.
Temeljno
vprašanje »razvitega človekovega sveta« se nahaja prav v – razvitosti. Je
dejanska, ali zgolj domnevana, glede na to, da so praktično vse psihične (in
tudi ostale, praktične, vsakdanje) težave, s katerimi se sooča »človek«,
posledica – »človekovih« ravnanj. Pomeni, da je razvitost »človeka« v tem, da
samemu sebi povzroča težave, namesto, da bi jih razreševal?! In v kolikor je
stanje v »razvitem človekovem svetu« takšno, da bi malodane slehernik
potreboval ustrezno psihoterapevtsko pomoč, potem je nekaj narobe, s to
»razvitostjo«, kajti z dejstvi ne more biti. Dejstva namreč nikjer drugje niso
problematična, v vsej naravi ne, in tudi ne v svetu t. im. »primitivnih
človeških skupnosti«.
Z
drugimi besedami, v kolikor med »primitivnimi« ni tovrstnih težav, kakršne so med
»razvitimi«, potem pomeni, da je razloge za razhajanja moč iskati le v dveh
stvareh: v pogojih življenja ali pa v ne/treznosti lastnega samoumeščanja.
Glede prvega, torej samih pogojev, verjetno ni težko ugotavljati, da so ljudje,
živeči v naravi in docela odvisni od nje, v težjem položaju, kot je položaj
tistih, ki si pomagajo tako s tehnološkimi dosežki, z vzrejo in vzgojo živali
in rastlinja, obenem pa imajo zagotovljeno tudi zdravstveno oskrbo. In tudi ni
težko ugotoviti, da prvi, torej »primitivni«, živijo zgolj kot nek samoumeven
del narave, medtem ko se je tozadevno razvitejši del človeštva nad naravo
povzdignil…
Tu ne
bi obsežnejše o vsebinah, o katerih sem zapisoval v nekem drugem tekstu, o
spoznanjih, do katerih sem prišel pri ugotavljanju miselnih zmožnosti
(dovoljšnjega števila) posameznikov, pravzaprav o stvareh, o katerih govorijo
posamezna področja znanosti o človeku, vključno z genetiko. Zaradi tega
zastavljeno nadaljujem z obče priznano ugotovitvijo, da so psihične težave
posledica »nezrelosti«, umsko-čustvene, izkazane v okviru »soočanja z
realnostjo«, torej posledica nezmožnosti treznega dojemanja sveta kot takega,
predvsem človeškega. Obenem bi se stežka strinjal, da je takšna nezmožnost
značilna za tiste, ki »vidijo« zakonitosti, po katerih vse poteka (tudi
družbene procese, ki jih večina ni zmožna prepoznavati, in raje ugotavlja, da
»se iz zgodovine ničesar ne naučimo«), nato pa te zakonitosti zapisuje, v
podobah razlag in formul, da so dane v uporabo celotnemu človeštvu. Medtem ko večina
svojo dojemljivost izkazuje v podobi dojemanja, temelječega na podlagi čutnih
zaznav (pa če gre za neposredno čutno zaznavanje, ali zaznavanje v posredni
podobi, prek na/učenega), pri čemer je ta dojemljivost omejena izključno na –
čutnim zaznavam dostopno.
V
kolikor razumevanje pojmujem kot dojemanje določenega sklopa, ki sestavlja neke
vsebinske celote, kot zmožnost uporabe naučenega v praktičnem življenju, z
namenom, da si (o)lajšam taisto življenje in ga celo razvijam, potem zlahka
ugotovim, da tisti, ki »ponavlja zgodovino«, ki ena in ista dogajanja vrti v
nenehnem krogu (le da na različnih stopnjah tehnološke razvitosti) – ne razume
vsebin, ki jih (kot del sobivanja) neposredno živi, s svojimi ravnanji celo na
njih vpliva, obenem pa se niti ne zaveda posledic lastnih ravnanj, kaj šele, da
bi jih zmogel trezno, realno predvideti. Pomeni, da se je v lastnem samooklicu
v podobi razumskega bitja, prenaglil, pomeni, da ni zmožen opravičiti, z
ravnanji, lastnega dviga nad naravo! In ker človeštvu kljub temu uspeva
prepoznavati, uporabljati, nadzorovati, zapisovati… naravo, pomeni, da znotraj
človeštva obstajata dve skupini: skupina dojemljivih ljudi, tistih, ki dejansko
razumejo, in skupina nedojemljivih, tistih, ki razumejo zgolj domnevno. In tu
najdem poglaviten razlog izhajajočih psihičnih težav, tako značilen za
»razvitejši svet«, ki ga opišem na sila preprost način: ni dobro precenjevati
lastnih zmožnosti!
Če se
povrnem k izhodiščni temi, k obravnavanju določenih psihičnih težav s pomočjo
pomirjeval, potem si najprej zastavim vprašanje o temeljnem cilju psihiatrične
pomoči. Brez dvoma bi bil odgovor ta, da bi zapisal, da je obravnava psihičnih
težav usmerjena v lajšanje posameznikovega življenja, v omogočanje pogojev,
znotraj katerih lahko taisti posameznik obstane znotraj neke skupnosti, po
možnosti kot njen tvoren del. Ali vsaj kot del, ki z lastno prisotnostjo
skupnosti ne bo moteč.
O tem
lajšanju sem že uvodoma, vendar ponovim: lahko lajšam tako, da zamotim (tudi na
daljši čas) in preusmerim zavedanje z dejanskega na nek umišljen problem, lahko
lajšam tako, da preprečim porajanje dodatnih težav, s katerimi bi se
obravnavana oseba soočila, v kolikor bi nadaljevala z nekim nepravilnim načinom
sobivanja, lahko pa ne samo lajšam, pač pa docela tudi olajšam na način, da
odpravim vzroke težav ter osebi omogočim to, da postane – suverena, zmožna
lastne izbire in odločanja, predvsem pa zmožna realnega vpogleda v objektivna
stanja, v življenje, takšno, kakršno dejansko je.
Dejstvo
je, da pri odločanju o pomoči v podobi pomirjeval odloča kar nekaj dejavnikov,
in dejstvo je, da je le-te moč deliti tako na neke konkretne družbene razmere,
kakor tudi na objektivno ugotovljene zmožnosti osebe, ki je pomoči potrebna. In
pojasnim…
Ko
govorim o družbenih stanjih, potem moram upoštevati povsem preprosto resnico,
ki izpove, da je razmerje med številom tistih, ki iščejo pomoč pri odpravljanju
/ blaženju psihičnih težav, na eni strani, in med številom usposobljenih
terapevtov, izrazito neugodno. Družba nikoli ne bo zmogla zagotoviti optimalnih
kadrovskih potreb, niti prostorskih, kaj šele finančnih, in tega ne bo zmogla
predvsem zaradi tega, ker je za odpravo posameznih motenj potrebnega veliko
časa in ker zdravljenja ni moč izvajati »na daljavo«, tako kot pri boleznih telesa,
pri katerih marsikdaj zadošča upoštevanje zdravnikovih navodil in jemanje
predpisanega zdravila.
A
obstaja še hujša težava, ki bi jo, povsem preprosto, opisal kot – vprašanje
dojemljivosti, kajti: v kolikor želim nekomu odpraviti vzroke obstoječih psihičnih
težav, potem ga moram usposobiti za to, da se bo suvereno soočal z življenjem,
da bo zmogel samostojno prepoznavati med prav in ne-prav in da bo, zvečine na
sebi težji način, premagoval vse prepreke, katere bo srečeval v svojem živetju.
In v kolikor ni zmožen dojemanja, potem mi ne preostane drugega, kot da
zdravljenemu v preprečitev nadaljnjih zapletov, in družbi v izogib obstoječih
težav, povezanih s psihičnim stanjem zdravljenega, bodisi uporabim metodo dr.
Ruglja (sam jo pojmujem kot dresuro, nikakor kot zdravljenje, in še zlasti ne
kot odpravo dejanskih vzrokov, torej neposredno tudi ne kot izboljšanje živetja
– ne življenja – zdravljenega), bodisi da sežem po sredstvih, s katerimi bom
zdravljenega (vsaj za časa uporabe teh sredstev) »usposobil«, da ga življenjska dejstva ne bodo
zlomila, pa sežem po – pomirjevalih.
V
nasprotnem primeru, v primeru dojemljive osebe, osebe, ki hkrati premore tisto,
čemur pravimo »domišljija«, pa se tako in tako težave večinoma pojavljajo v
povsem drugačnih podobah, in jih konkretna oseba (s podzavestnim ciljem
»preživeti«) »rešuje« na povsem drugačne načine in zlasti (ter najprej) v
lastno škodo, ne da bi ob tem kakorkoli škodovala okolju, v katerem živi. In v
takšnem primeru je edina psihoterapija, ki bi smela biti dopustna, tista
dejanska, pri kateri s sredstvom, imenovanim logika, ter z orodjem, imenovanim
beseda, sežeš do dejanskih vzrokov ter z vzpostavitvijo primernih spoznanj –
obudiš živetje, mu povrneš voljo in moč, obenem pa odkloniš tegobe, prek katerih
se je pred tem izkazovalo, in dejanskim zmožnostim dopustiš, da pridejo do
izraza.
Kakopak,
skozi celotno besedilo je govora o težavah, ki niso posledica določenih
mehanskih okvar, katere terjajo zdravljenja / obvladovanja z ustreznimi zdravili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar