Vsake toliko se zgodi, da v ospredje stopijo zadeve,
kakršni sta “naša kultura” in “naše vrednote”. Zanimivo je, to “naše”, z več
zornih kotov, pa se nekaterih lotim s tem zapisom...
Prva stvar, ki je zanimiva, da nam je za “kulturo” in
“vrednote” mar izključno takrat, kadar se (za)čutimo ogrožene, osebno ogrožene,
medtem ko nam sicer te svete stvari ne silijo pretirano ne v misli, ne iz ust,
kaj šele v ravnanja. In bi se dalo sklepati, upoštevaje to drobno dejstvo, da
sta “naša kultura” in “naše vrednote” bolj pripomočka, s katerimi sebe, svoja
izkazovanja opravičujemo, kadar se ogrožene (za)čutimo, kot pa neka vsebina, do
katere bi “nam” resnično bilo kaj mar, kaj šele, da bi jih tudi živeli...
Druga stvar je tista, ki bi se jo dalo obravnavati v
povezavi z jezikom in z nekimi pravnimi normami: besede “moj”, “najin”, “naš”
so svojilni zaimki, in kot taki odražajo odnos posameznika do določene
lastnine, pa bi bilo prav, ko bi s takšnimi zaimki nekoliko previdneje ravnali,
kajti - sam uporabljam “moj” takrat, kadar je nekaj mojega, “najin”, kadar je
najinega, in “naš”, kadar je našega, pomeni, da tovrstne izraze uporabljam
izključno takrat, kadar sem z nečim doprinesel k temu, da sem nekaj
(so)ustvaril, pa si zaradi tega tudi smem taisto - (so)lastiti...
Tretja stvar tudi sega na kombinirano jezikovno-pravno
področje, in pravi tako, da se lahko v imenu nekoga, kogarkoli, opredeljujem le
takrat, kadar je ta nekdo bodisi opravilno nesposoben (in imam ustrezno
pooblastilo, da v njegovem imenu nastopam), ali pa kadar me ta nekdo, iz
kateregakoli razloga, pooblasti, da zagovarjam njegova stališča, interese.
Močno dvomim, da kdorkoli (osebno) pozna tisto, čemur pravimo “narod”; še bolj
dvomim, da so stališča tega “naroda” tako usklajena, da bi jih lahko kar počez
kot vsem enaka obravnavali; in še dodatno močno dvomim, da kdorkoli razpolaga s
pooblastilom, na katerem bi bil podpisan - “narod”...
Četrta stvar pa že posega v samo vsebino, torej
neposredno h kulturi in k vrednotam...
Presenečen bi bil, ko bi slišal nekega avtorja
izjaviti, da so njegove stvaritve del vseh, da so jih vsi (so)ustvarjali, in se
je on k njim le podpisal. Bi prej trdil, da gre pri ustvarjanju kulture za neke
osebne pristope, za avtorska dela, kar bi pomenilo, da je Prešernov Povodni mož
Prešernov, in da bo tudi Cankar svojo Skodelico kave kar pri sebi obdržal...
oba sta ju še kako potrebovala, za časa svojega življenja, ko jima je narod
izkazoval svoj odnos in pojmovanje te “naše kulture”...
Celo za Avsenike, Slake... močno dvomim, da bodo
pristali na to, da se ob določenih pesmih “mi” podpišemo. Nak, so povsem
zadovoljni z “našim” prispevkom k njihovemu ustvarjanju, saj vsaj oni
(pre)živijo ob “našem” vriskanju, jodlanju in poplesavanju na njihove viže...
oni ja, so ustreznejši “naši kulturi” kot marsikaj, če ne že kar vse ostalo...
Kaj pa je, potemtakem, zares ta “naša kultura”? Morda
to, da so vse trdnejše (knjižne) založbe, ob silni “naši” skrbi za kulturo,
propadle, ali pa so na robu obstoja? Bifeji namreč niso. Morda to, da so v
Narodnem muzeju, tistem vsedržavnem, izjemno zadovoljni ob “dnevih odprtih
vrat” (takrat, pač, ko ni potrebno plačati vstopnine), ko beležijo rekordnih
dvesto, morda celo tristo obiskovalcev (običajno družine, ki se podajo - tudi v
muzej - na izlet), v enem dnevu? Ko pa jih na stadion spraviš, v hipu,
tisoče...
Je “naša” kultura, kdo bi ga vedel, to, da sila redki
pozdravijo trgovko, uradnico, voznika avtobusa, uporabijo čudežni besedici
“prosim” in “hvala”? Ali to, da se najdejo celo takšni, da izsilijo zaustavitev
prometa, da neki starejši osebi pomagajo priti varno prek prehoda? Vrag si ga
vedi, če se prav teh stvari bojimo izgubiti, a če se, potem - brez skrbi, tudi
drugod po svetu so večinoma natanko takšni “naši”...
Pri vrednotah je zadeva povsem identična. Če je
vrednota človečno sobivanje, potem ugotavljam, da se sobivanja kot takega, ne
znamo iti, kaj šele človečnega. Če je vrednota “vera”, potem se bojim, da je
njeno jedro prej strah pred kaznijo, kot iskreno upoštevanje naukov, saj, ne
nazadnje, niti zveličanega vzornika, ki naj bi “nas” k sebi popeljal, ne
upoštevamo: on je živel skromno, uvidevno, (raz)dajal se je drugim, “mi” pa smo
pogoltni, “prodorni”, sebični...
Je “naša vrednota”, morda, jezik? Če je, potem me
čudijo vsi r.i.p.-ani lol-i, pa čau-čauči, in razni hojla... da o hujših
spakedrankah ne govorim, in me čudi, ko zrem napise na lokalih, trgovinah, med
katerimi jih tako malo v “vrednotenem” jeziku najdem. Ali pa se “naše”
vrednotenje izkazuje v tem, da je potrebno krepko večino odraslih, potemtakem
(iz)šolanih, (na)učiti tega, kako se povsem preprosta prošnja za sprejem na
delovno mesto zapiše?
A, sem se že spomnil, domovina je “naša vrednota”!
Katera? Tista, ki sem jo, prek svojih certifikatov, prodal najboljšemu
ponudniku, zvečine tujcu? Tista, ki sem jo gledal propadati, a je propadati
nisem videl, dokler ni stiska tudi mene prizadela? Morda tista, ki ima
“zemljiško knjigo”, in je v tej knjigi dobesedno vsak milimeter opremljen s
podatkom o lastništvu...
Ko malo bolje pogledam, se mi zdi, ne vem čemu, da so
“naše vrednote” čimboljša služba, redna plača, čimveč denarja in materialnih
dobrin... pa čimlepše živeti, dobro jesti in piti... zaradi česar “nam” zadošča
spoznanje, da “živimo”, in se niti po tem ne povprašamo: čemu sem na tem svetu,
mu kaj sploh doprinašam?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar