Gravitacija,
sila težnosti, jabolko, ki z veje pade na tla.
Gravitacija
kot taka deluje na temelju nekih svojih, konstantnih odvijanj, pomeni, da zanjo
obstaja določena logika, načelo, pravilo. Pomeni, da jo je moč vsakokrat, ne
glede na okoliščine, tudi izračunati, kar pa ne pomeni tudi tega, da se v
konkretnih, posamičnih izkazovanjih ne spreminja.
Spreminja se, domala dnevno, sproti, in tudi na Zemlji, le da so te spremembe
tako malenkostne, da jih v bistvu v za vesolje relativno kratkem času ne moremo
opaziti, ugotoviti.
Preden
nadaljujem, povem, da o fiziki - nimam pojma. Nimam pojma v smislu, da bi
poznal posamezne besedne opredelitve, izraze, da bi znal s temi izrazi
pojasnjevati tako, da bi pojasnilo izpadlo tudi korektno, verodostojno v smislu
strokovnega jezika, pač pa lahko pojasnim le z lastnimi besedami in na način
lastnega dojemanja (pa tudi sicer, vse manj je nekih obrobnih zadev, t. im.
podatkov kakršni so letnice, imena, kaj šele neki navedki, s katerimi
razpolagam v zavestnem delu lastnega spomina, in sem te podatke nadomestil z
nekimi drugačnimi vsebinami).
Od česa
je odvisna gravitacija? Od magnetne moči oz. privlačnosti mase, ki neko drugo
maso privlači; od te druge mase, ki leti / pada proti večji; od gostote mase,
skozi katero ta padajoča masa potuje / pada; od razdalje med padajočo maso in
maso, ki privlači.
Vse te
stvari so medseboj prepletene, in šele kot celota porajajo neke svoje učinke:
večje, močnejše kot je magnetno polje (močnejša, večja, aktivnejša kot je masa,
ki privlači), večja, težja kot je masa, ki pada, večja kot je razdalja med prvo
in drugo maso, manjša kot je gostota mase, skozi katero manjša masa pada proti
večji (ta masa je, v primeru našega planeta, zrak), večja bo hitrost padanja in
s tem bo večja tudi sila, ki se bo sprostila ob padcu oziroma trku. To so
dejstva, katera kaže upoštevati pri izračunu gravitacijske sile oz. sile
težnosti.
Nek
fizik (ne pomnim kateri) je nekoč dejal, da jabolko vsebuje takšno energijo, da
bi bila moč te energije, ko bi se v hipu sprostila, večja od moči atomske
bombe. Pomeni: vsako telo zase je neko absurdno stanje - obenem obstajajo sile,
ki ga "držijo skupaj", obenem pa obstajajo tudi tiste, ki znotraj
posameznih delčkov tega telesa - silijo narazen. In prav zaradi nasprotujočega
delovanja vseh teh sil, nastaja učinek magneta.
Kako
lahko trdim, da se gravitacija tudi na Zemlji spreminja (čeprav nam neopazno)?
Preprosto, ko upoštevam dosedanjo "zgodovino" našega planeta, takrat
ugotovim, da je bila Zemlja sprva žareča krogla, kot delček, katerega je
"izpljunilo" Sonce. Najprej povsem razbeljena masa, ki se je kasneje
začela (zaradi hladnega vesolja) počasi ohlajati. S tem, ko se je vse bolj ohlajala,
s tem se je obenem debelila zemeljska skorja, in s tem se je obenem manjšalo
njeno jedro, to je tisti (še vedno) razbeljen del, kateri se nam predstavi v
podobi magme in skozi delovanje nekega vulkana.
Vulkani
so redno delujoči, bolj ali manj, vsaj za čas, ki velja za vesolje. Pomeni, da
se jedro prizadevno manjša, da notranjost Zemlje postopoma ugaša. Lahko bi
zapisal, da planet počasi umira, le da njegovega umrtja človeštvo, po vsej
verjetnosti, sploh ne bo dočakalo (toliko časa bo ta proces še trajal).
Ker
jedro počasi ugaša, obenem pa ga je vse manj, je v tem jedru tudi vse manj
tistih močnih silnic, ki medsebojno delujejo in ki s tem delovanjem povzročajo
- magnetno polje. Pomeni, da bo magnetni učinek Zemlje takrat, ko bo ugasla,
krepko manjši, kot je danes. Celo tako majhen bo, da bo Zemlja izgubila svoje
ozračje, in se bodo tudi po tem vprašanju (gostote mase, skozi katero padajoča
masa pada proti masi, ki jo privlači) razmere povsem spremenile, s čemer se bo
spremenilo tudi - izkazovanje gravitacije (zakon bo še vedno ostal enak, le
gravitacija se bo drugače izkazovala, pa čeprav bo masa planeta ostala ista -
magma ne odteka z Zemlje, torej je po vprašanju teže ne razbremenjuje, čeprav
bo masa / teža padajočega telesa ostala ista, a se bo spremenila gostota mase,
skozi katero bo padajoči predmet padal - ozračja več ne bo, spremenila se bo
moč namagnetenosti - planet ne bo več živ in bo obdržal le toliko
namagnetenosti - kakor jabolko - da bo samega sebe "držal skupaj", in
prav zaradi te manjše magnetne / privlačne moči, se bo - kljub temu, da zrak ne
bo, s svojo gostoto, več izkazoval upora, kakršnega izkazuje danes - hitrost
padanja - zmanjšala!
Da je
temu zares tako, se da ugotoviti na primeru Lune. Verjetno ga ni, ki do sedaj
ni videl posnetkov astronavtov, ki veselo skakljajo po tem nebeškem telesu,
medtem ko z Zemlje volkovi tulijo vanj. In verjetno ga ni, ki ni slišal
razlage, da je takšno lahkotno poskakovanje posledica - brezzračnega
prostora... a temu ni povsem tako, kajti - če smo prej ugotavljali, da redkejša
kot je masa, hitreje skoznjo nek predmet pada, potem bi moralo biti gibanje /
poskakovanje po Luni težje kot na Zemlji, glede na to, da brezzračen prostor -
ne nudi nikakršnega upora! Pomeni, da je razlog nekje drugje. Razlog tako za
to, da je prostor brezzračen, kakor za to, da lahko po Luni poskakujemo, da smo
na njej lahko - lahkotni!
Da,
Luna je umrla. Je telo, masa, katero njene silnice uspejo "držati
skupaj". Toliko in samo še malo več, a niti toliko več niso močne, te silnice,
da bi uspele zadržati Lunino ozračje. Je izpuhtelo, neznano kam, v vesolje.
Celo plinov, ki so relativno lahka zadeva, ni uspela obdržati krog sebe. In, če
ni uspela obdržati teh plinov, kako za vraga bi lahko bila nek mogočen magnet,
ki bi astronavtu onemogočal lahkoten odskok (predstavljajmo si, v vsej opremi,
značilni za astronavta, je možakar, domnevam, vsaj za 50 kilogramov težji, kot
bi bil sicer... in si predstavljajmo, da kljub tej dodatni obremenitvi na Luni
počne to, kar na Zemlji niti brez opreme, torej za istih 50 kg lažji, ne bi
mogel!)... pomeni, da NI razlog "lahkotnosti" na Luni v tem, ker se
je neko telo znašlo v brezzračnem prostoru, pač pa v tem, da Luna več ni zmožna
ustvarjati takšnih silnic, da bi se gravitacija na njej izkazovala enako kot na
Zemlji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar