Strah sam po sebi NE OBSTAJA! Majhen
otrok, ki se še »ne zaveda« objektivnih nevarnosti, bo stegnil roko in zagrabil
tudi strupenjačo, če se mu bo znašla v dosegu…
Strah
je zgolj čustven odziv na določeno situacijo, katero zaznamo v podobi grožnje.
Strah torej mora imeti nek konkreten
»predmet«, napram kateremu se porodi, se kot strah izkaže.
Grožnja, neka vsebina, ki jo zaznavam kot
nevarnost, kot nekaj, kar » me« utegne ogroziti, delovati na mene v nasprotju z
mojo voljo, neljubo delovati, »me« prizadeti, celo ogroziti moj obstoj.
Obstajata
dve temeljni obliki teh »groženj«:
-
dejanske,
OBJEKTIVNE grožnje, pri katerih obstaja realna verjetnost, da se mi bo zares
nekaj slabega pripetilo, v kolikor se bom znašel v »njihovem« dosegu;
-
domnevne,
SUBJEKTIVNE grožnje, pri katerih se čutim ogroženega nenehno in predvsem »v
naprej«, ne čakajoč na to, da bodo nastopile neke konkretne okoliščine, znotraj
katerih bodo tudi te domnevne grožnje postale realne, objektivne, »meni« zares
preteče!
Razliko
med obema ponazorim na sledeč način: A) v kolikor se bom podal v »naravo«,
kamorkoli, v lastnem okolju, kjer prevladuje zelenje (trava, grmičevje,
drevje…), imam REALNO možnost srečati se s – klopom… ker je dobršen del klopov
okužen, obstaja pri vsakem »mojem« vstopu v »naravo« lepa možnost, da me bo
klop okužil, da bom zbolel… TO JE REALNA GROŽNJA, in zaredi te grožnje skušam
izvajati potrebne preventivne ukrepe, da preprečim morebitno okužbo/obolelost…
B) v
kolikor se bojim nekih »bla-bla-bla-bla-bla« skrajnežev (toliko jih je, na
vsakem koraku, pa ne samo v »tujini«, pač pa tudi kar »doma«… le da tistih
»domačih« ne vidim najbolje, so preveč »meni« podobni, pa jih opazim šele
takrat, ko se dokončno izpostavijo… da jih kar z »bla-bla« poimenujem, da ne bi
kateremu krivice naredil, če bi nekega drugega izpostavil, njega pa »pozabil«),
skratka, v koliko se bojim »skrajnežev«, ki v svojih skrajnosti bivajo tisoče
kilometrov stran od mene, potem je možnost, da se bom »sam« soočil z njihovimi
grožnjami tako majhna, praktično skorajda neverjetna, da se malodane ne bi smel
bati tega, kaj »mi bodo naredili«, čeprav…
Nestrpnost, je čustveno ravnanje napram
določenim vsebinam, v okviru katere se opredeljujem v
nesprejemanje/zavračanje/odklanjanje teh vsebin, pomeni, da tudi navzven
izkazujem nevšečnost teh vsebin meni. Tudi tu, kakor POVSOD drugod, obstajata
dve temeljni podobi tega mojega zavračanja…
1. v kolikor moj odnos do sveta
temelji na ETIKI, potem zavračam VSE (in vsako) NEPRIMERNO VSEBINO/delovanje,
ki je usmerjena proti sobivanju vseh različnosti, katere poseljujejo (vsem
skupen) planet… in mi je popolnoma vseeno to, KDO kaj počne, pomembno mi je
samo početje in njegova ne/sprejemljivost… katero opredeljujem tako, da
ugotavljam ali je početje usmerjeno K ZAGOTAVLJANJU tega človečnega sobivanja,
ali je usmerjeno K OGROŽANJU taistega sobivanja.
2. V kolikor moj odnos temelji na
VEČINSKEM opredeljevanju, ki razvršča predvsem, če ne izključno po sistemu »mi«
in »ne-mi«, »naše« in »ne-naše«, in sem pristaš »logike«, da je »meni/nam«
dovoljeno taisto, kar je »ne-meni/ne-nam« prepovedano… potem sem zgolj
nerazumno bitje, ki povzroča natanko takšno stanje na svetu, kakršno je že –
odkar na planetu Zemlja biva dvonoga žival! In že s tem, da PRIPADAM in da
ravnanja ocenjujem ter ne/dopuščam izključno na temelju neke ne/pripadnosti,
omogočam tudi to, da je moja ne/strpnost odvisna izključno od mojega
(subjektivnega) počutja, od tega, da se znotraj lastne črede počutim varnega,
medtem ko me neke ne-moje črede »ogrožajo«. In še največja žalost pri takšni,
PREVLADUJOČI nestrpnosti je v tem, da ne temelji na REALNIH, DEJANSKIH
grožnjah, pač pa se poraja iz PREDSODKOV in je privzgajana in privzgojena (v
vsakem okolju posebej) skozi generacije!!!
Sovraštvo je zgolj potencirana nestrpnost,
pri čemer potenciranje poteka na sila preprost način, a učinkovit, saj
nagovarja NEMISLEČA in vodljiva bitja, katera brez plemenske pripadnosti niti
preživeti ne morejo, pa jim ne preostane drugega, kot da se sučejo znotraj nje.
In takšna bitja potrebujejo zapovedi-prepovedi-usmeritve-navodila, takšna bitja
potrebujejo nekoga, ki jim bo govoril o tem, kaj je, in kaj ni prav,
potrebujejo MEJE, vse meje in omejevanja, da bodo vedela
»kaj-je-NAŠE-ozemlje/morje/gorovje/zrak/zelenje/živalstvo/tradicija…«, saj je
ta »naše« v bistvu EDINA VSEBINA katero premorejo, na račun katere se lahko
»ponašajo«, s pomočjo katere tudi sebi neko mesto »v svetu« iščejo in najdejo.
In je,
to sovraštvo, v bistvu skrajno orožje, katerega uporabljajo spretni »plemenski
poglavarji« predvsem zaradi tega, da – ostanejo plemenski poglavarji, kajti: ko
bi ne imeli svojih plemen, ne bi imeli komu poglavariti.
Vzgoja? Z vzgojo (in z vsem, kar se kot
njen »proizvod« izkazuje, od prepričanj, do ravnanj) je pa tako: KO BI BILA
vzgoja DOBRA in »normalna«, potem bi bil posledično dober in normalen tudi
»svet«, pa… če je s »svetom« nekaj narobe, potem se za to kaže zahvaliti,
bržčas, »svetim človejaškim tradicijam«…
Na zdravje!
