ponedeljek, 31. oktober 2022

Gospe radodajke

Gospe radodajke, nikarte zamere,
a niste, še zdaleč, mi ljube,
če bi kot edine na svetu živele,
bežal bi od vas, kot od kuge…
 
Gospe radodajke, morda ste zaslužne,
ničevim edina uteha,
a meni, že v mislih, po vrsti, vse kužne,
ob vas slednja čistost se neha…
 
Gospe radodajke, do vas ni težave,
prav vsakdo vas zmore jemati,
a meni, zares, ni do takšne zabave,
da s tal bi se sklanjal pobrati…
 
Gospe radodajke, ste javno imetje,
dospetje za vse jajcoglave,
a tam, kjer je gneča, tam najde se smetje,
in v smetju ni vrednosti prave…
 
Gospe radodajke, ne branim vam biti,
pač, ste, to, kar ste, ni vam druge,
in jaz se, prav zlahka, vam znam izogniti,
ker ni mi za vaše usluge….
 
Gospe radodajke, za vse večne čase,
opazna svetovna ste sila,
a jaz si od vas ne želim prav nič zase,
bi šlo mi v bankrot razkužila…

Sreča je…

Sreča je… kadar imaš par,
nekih oči, da jim zreš do dna duše,
da delijo, da jim je resnično mar,
in so s teboj še v zavetju ruše…
 
Sreča je… kadar vselej veš,
s kom si, s kakšnim, in pa kje,
in da vsepovsod, kamorkoli greš,
ta kdo te pričaka na koncu steze…
 
Sreča je… sreča je, pravijo, iluzija.
Že res, da se, tu in tam, rada zlaže,
pa tudi v zvezde, vsaj včasih, ovija…
A kaj, ko za tem se v niču izkaže.

Bebokratična


Bebokracija? Čudno stanje:
število znalcev se poveča,
a njih modrost, glasno doneča,
poraja zgolj – vse večje sranje!
Vsak ve, vsak zna, svoj prav razglaša,
in (znotraj lastne omejitve)
ponuja čudežne rešitve,
sistem pa bolj in bolj spodnaša…
Verjetno fizika je kriva,
nek zakon zmedene narave,
da vkup nabrane pametglave
v neumnosti gladko razkriva…
In vselej najde se vprašanje,
ki prizadevne bebokrate
popelje v bebave debate,
takoj za tem v besedno klanje.
Tako je s tem, kompleksov sila
zadeva vselej je porazna,
takrat, ko glava trda, prazna,
po svoje bi ves svet gradila;
pa – ko zamahne, v dir svoj šine,
takrat vso tvornost svojo skaže,
živalstvo se s krvjo zamaže,
medtem ko zida – ruševine…

Uš do uške

Uš do uške, in v ničevo,
prazna glava, polno črevo,
duše nič, in nič srca,
uš le ušje zna…
 
Uš do uške, in v golazno,
sebegledno, hladno, prazno,
jedro biti je v riti,
piti in ušiti…
 
Uš do uške, gomazeče,
parazitske neke sreče,
šir gobčave ušje glave,
in smrdeče slave…
 
Se je pred ušmi paziti,
v loku se jih izogniti,
naj z ušjo se uš podaja,
v ušjem zgolj ostaja…

Bilo bi smotrno…

Danes, bojda, neko reformacijo slavijo. Priznam, ne vem, kaj naj bi reformirali, in kako, krog sebe le deformirano vidim, četudi se za normalno razglaša.
 
Jutri naj bi bili neki sveti, meni ljubši – Dan mrtvih. Tudi tega ne vem, čemu  naj bi mrtve slavili, a naj jim bo, itak nimajo besede, in itak jih nihče ne sprašuje. Menim pa…
 
Da bi bilo smotrno, ko bi oba praznika združili, v, denimo – Dan mrtvih reformatorjev. Živi namreč nenehno praznujejo, svoja reformistična početja.

Micka!

Micka, ravno polje,
tu, pri meni, ti ni bit,
takšnih, ki kaze okolje,
je povsod lahko dobit…
 
Micka, ni vrlina
voljnost, joški, in pa rit,
zmore vsaka to deklina,
z vsako pa ni it…
 
Micka, mimo mene,
meni je drugačen svet,
meni so oči vznesene,
v duši pa nebo imet…
 
Micka, nisi kriva,
da drugače sploh ne znaš,
najde ti se bit ušiva,
meni ne veljaš…

Razumem, razumem, kaj ne bi...

Lagal bi se, ko bi rekel, da ne razumem vseh tistih, ki o neki obči dobroti, poštenosti, pokončnosti govorijo! Seveda, da razumem, sploh ni tako težko: so zgolj eni izmed teh občih, sami sebi umevni, potemtakem so jim umevni tudi ostali, njim podobni, obenem pa sploh ne vedo, kako se omenjene značilnosti (vrline) izkazujejo… obenem pa se celovitosti nekih podob niso zmožni zavedati, saj tudi njim nek barabinski gen enovitost zavedanja onemogoča…

 



Lažfasade

Za marsikatero fasado praznina,
v praznini pa, največ, sta hlad in tema,
od plehkosti sili vstran slednja vrlina,
saj plehkost drugače, kot plehko, ne zna…
 
Dobrota zna biti, prav zlahka, zlagana,
in se jo prav hitro razkrivati da,
ni neka dobrina, na gosto sejana,
sicer bi sirota nikdar ne bila…
 
Poštenost je tudi podoba značaja,
načelno se kaže, in se ne levi,
je ni, da pogosto okrog se podaja,
hvaležna je, reva, da sploh še živi…
 
Lahko znaš vse bukve na pamet drdrati,
a kaj, ko ne dajo, vsega, česar ni,
pa kot papagajček se greš izkazati,
da prazno le praznemu polno se zdi…

Finito

Ni te. Finito.
Zaključeno do kraja.
Do konca vse izpito,
le prazen glaž ostaja…
 
Ni te. Vai via.
Bilo mi je spoznati.
Spoznano mi ne prija,
je lepše samovati…
 
Ni te. Lasciami.
So ceste ti neštete.
Ko želje so v osami,
so manjkrat mi preklete…

nedelja, 30. oktober 2022

Ne stoj ob moji poti

Ne stoj ob moji poti, na štop več ne pobiram,
ne veš kdo vse priskledi se, moj čas pa mi velja,
morda sem prezahteven, ne vem, a ko izbiram
le tisti vreden je lahko, ki svoj obraz ima…
 
Ne stoj ob moji poti, lahko da se poznava,
pa le zamahnil bom z roko, in sam nadaljeval,
mi ni nič mar nekih kesanj, zvečine so neprava,
ne mika me, da že spoznano, znova bi spoznal…
 
Ne stoj ob moji poti, če ti je blizu priti,
lahko se sicer ti zazdi, da zmoreš mi sledit,
a ta, ki zna izbrati, ki sploh zmore hoditi,
ne štopa, pač pa gre po svoje neko pot gradit…
 
Ne stoj ob moji poti, če nama je minulo,
če že imela sva nek čas, in v nič je izpuhtel,
je ni stvari, ki zmogla bi popraviti razsulo,
kar je bilo, mi je bilo, nazaj ne bi hotel…

Zvrtiljačna

S puško buška, z buško puška,
si veselje daje duška,
ni besede, ki prepriča,
kot prepriča govor biča,
zdaj v okovih, zdaj v povzpetju,
hip na nebu, hip v smetju…
Malo v jarmu, malo z vrha,
vse kar raste, to se skrha,
kar je fletno, in zaprija,
v lasten se razkroj odvija,
s kril prijaznih lahki duši,
še najlažje svet se ruši…
Dva v povzpetje, dva v pozabo,
v dobro tri in sto v slabo,
pod pepelom ostaline,
zlahka v prazno čas premine,
zdaj v okovih, zdaj v povzpetju,
hip na nebu, večnost v smetju…

Ne maram lahkih!

Ne maram lahkih, in lahkega, vseh, in vsega. Preveč me na neko govno spominja, do katerega sleherni drekobrbec zmore dospeti, pa si ga v kroglico valiti. In od taistega govna živeti. Vsaj nekaj časa.
 
Da, res je, so, ki z govnom zmorejo, celo potrebujejo ga. Verjetno radi tega, ker nikoli daleč od njega niso zmogli biti, morda celo radi tega, ker mu. tudi sami, pripadajo, a to je njih problem, ne moj. Naj se v kroglice dajejo, kolikor jim je volja, naj drug v drugem uživajo, celo drug skozi drugega sebi neko pomembnost iščejo, naj, vendar čim dlje od mene, ker, preprosto – ne maram lahkih, in lahkega, vseh in vsega!

Zoblačna

Odela sta se v mašne gvante,
gospod Hudič in brat mu bog,
najela glasne muzikante,
zroč Zemljo, in nek nov njen krog…
Je prst presuha, žejna čaka,
človeček pa priročna uš,
prav zlahka tujo kri pretaka,
v imenu nekih večnih duš…
Ti kriv si, bog veli Hudiču,
napol pijan, sijočih uh,
ker ti človeškemu si niču
s pogoltnostjo namazal kruh…
In godci godejo razgreti,
neštete pesmi svetih krav,
vse bolj v očeh je mržnjo zreti,
brez mask se čas je v ples podal…
Ah, ne, se zlodej noče dati,
sam dobro veš, da kriv si ti:
si moral z blatom se igrati,
češ da se s časom pozlati…
In sta objeta vkup nagnila,
pospravljena, brez vseh zamer,
z oblakom si pogled zakrila
na steklo, ponorelo zver…

Za kapljico kap…

Kapljica za kapljico voda v čas odteka,
ne obstaja takšna moč, niti ne prepreka,
ki bi zmogla zadržat, vodi pot zapreti,
kapljica ne zna v kalup, zmore le živeti…
Kapljica za kapljico, z vrha do globeli,
ni vojščakov trdnih skal, ki bi jo ujeli,
išče, vrta in polzi, strugo si postilja,
v vsaki pedi porodi spet se nova milja…
Kapljica za kapljico, dolgo je stezovje,
in ob njem, na vse strani, zlo, in zanj okovje,
kapljica nemir miri, sama pot je vzela,
kamorkoli že polzi, nekam bo dospela!

V odpuščanju se…

Pravijo, nekateri, da se z odpuščanjem izkazuje plemenitost. Sicer nisem najbolj prepričan, da je temu res tako, kajti tudi odpuščanje mora delovati po nekih zakonitostih, in je potrebno vedeti o tistem komu smeš odpustiti, pa kakšno ravnanje odpuščaš… v nasprotnem ni več nobene ločnice med nedopustnim in dopustnim, nemoralnim in moralnim…
 
Kakorkoli že, tudi ko bi bilo odpuščanje merilo plemenitosti – ne želim biti plemenit! V življenju sem velikokrat odpuščal, in odpustil, ne da bi enkrat samkrat, kasneje, neko vsebinsko spremembo zaznal. Z izjemo tega, kakopak, da sem samega sebe po glavi bil, češ butec-bebasti…
 
Dovolj mi je odpuščanja! Čemu bi, ko pa tudi jaz samo eno življenje živim, čemu bi, ko z odpuščanjem drugemu olajšam, meni pa, še vedno, storjeno mi na plečih ostane. Če ne drugače, potem v podobah bridkih spoznanj, ki znajo dodobra zagreniti, uničevati, nižati kakovost preostalega.
 
Res je, v svinjaku biser ne zmore sijati, in prav tako ne zmore odpuščanje biti učinkovito, kajti – ko bi bilo kaj takega moč, potem svinjak ne bi bil svinjak! Pa…
 
Kdor si nekih odpustkov želi, temu, vsekakor, ni k meni iti, naj do prvega farja stopi, tam jih delijo, po dolgem in počez. Tam je, v končni fazi, povsem vseeno, to, kdo si, kaj si, kakšen si… le v »pušico« poškilijo, če si se z zadostno naklonjenostjo izkazal.

Z metuljem…

Ko kdo me povpraša,
če Istra je »naša«…
Kaj »naša«, je moja, kot moj je ves svet!
Kjer dlan je iskrena,
beseda mesena,
povsod znam med zvezde in v sanje letet!
Še »ampak« mi pravi,
za »mi« se postavi…
Kje »mi« je, da sije, nebo kje v očeh?!
Vsled lastnega »jaza«,
ednine obraza,
vrlina osreči in peče vsak greh!
Pa… stari rodovi…
in »naši« bogovi…
Saj nisem iz deske, da plot bi častil!
S poljane vse cvetje,
je moje imetje,
z metuljem bom dušo v barvitost ovil.

Z lastno glavo…

(neobetavno evolucijska)
 
Na vratu lastna glava,
v njej pa glave tuje,
bolj skromna je svečava,
ki s temo se bojuje,
zapoved misli žene
na ustaljena pota,
širjave nebogljene,
izključno znotraj plota…
 
Nerodna je zadeva,
če begajo spoznanja,
zaplotnik ne okleva,
kar sproti jih odklanja,
kako bi sploh drugače
bilo mu preživeti,
kdor v tuje misli skače,
ne zmore lastnih žeti…
 
Resnice svete brajde,
v njih pamet pradavnine,
da božja roka najde
prav tisto, kar ne mine,
v praznem prazno biva,
in praznemu obeta,
neumnost trdoživa
uspešno niza leta…
 
Na vratu lastna glava,
v njej kalupi večni,
bog, cesar, očetnjava
in vzorci samovšečni,
plotovje ni v napoto,
pogled v šir ne seže,
da vrlo božjo zmoto
neumnosti odveže.
 
Različni so bogovi, različne svete resnice, le svečave enako razsvetljujejo, kljub različni obarvanosti.
 
P.S.
Zmožnost mišljenja se izkazuje (tudi) v zmožnosti argumentacije...

Vetrič zapiha…

Vetrovi razpihajo listje in prah,
prestavljajo, zlahka, vse, kar je brez teže,
utvare razblinjajo v svojih rokah,
še maska na plano ob vetriču seže…
In sploh ni pomembno, s katere strani,
za množice šteje že to, da zapiha,
pa svet se v trenutku po novem vrti,
ko se med zaslužne vrsti vsak pavliha…
Po modi prav radi, brezmodni pajaci,
ne šteje vsebina, kjer drugi – tam vsi,
zgolj prazno ob praznem, in kraca ob kraci,
največja ničeta pa vrh pogosti…
Ko vetrič zapiha, ušive vse biti
menjavajo mnenja, in držo, povprek,
zavetja poiščejo v novi si riti,
iz leta v leto, iz veka v vek.

Večnosti ob rob…

Poraz življenja je zmaga smrti. Še nobena ni zaman na svoj sad čakala.
Ja, res je, življenje vselej najde pot, tudi posamič, in zgolj posamič, a ni je poti, ki se h končni zmagovalki ne bi zatekla, pa se celo večnost, pljunek v morje, a ocean za uši, kot končna izkaže, če ne zaradi drugega, potem zaradi svoje nemerljivosti, nedoživetosti.

Ko bi bili bogovi večni, ne bi ustvarjali, bi bilo že ustvarjeno, predvsem pa ne bi svojega pomena v nepomembnih, obstranskih zadevah iskali, kakršna je življenje, četudi v svoji dvonogi podobi. In edino, kar je večno, je tema. Ta še zadnji žarek izpije, marsikje pa sploh svetlobi ne pusti, da bi segla, v podkožje, v podlasišče. In tema je smrt, in ko nje ne bi bilo, bi že davno izumrlo, nesmiselno zvečine, življenje, vse, če ne zaradi drugega, potem zaradi tega, ker bi mu prostora zmanjkalo, celo takrat, kadar se trudi izživljati svojo neizživetost, pa po svetem s svojo nesveto umazanostjo sega, da izniči in mori. Tam, kjer živijo, da živijo, jedo, da jedo, in brbočejo, da brbočejo.

Žival nima duše. Blagor živali, je takšna, brezdušna, srčnejša od dušnih. Čeprav...
Vrag si ga vedi, če je samooklic dejansko dovolj za to, da se opičjak za nežival razglasi, ko pa se tako rado, in najpogosteje, prav kot zver izkazuje. Tudi v enaindvajsetem, ki se bistveneje ne razlikuje ne od devetega, ne trinajstega, ne kateregakoli drugega stoletja, v katerem nič sega po vsem, in vse postaja nič, v njegovih rokah, rokah dvonogega opičjaka.

Bog je, baje, en sam, samo različna imena ima. In hudičev je več, pa se krog imen radi kregajo, čeprav še najraje svoje bogove v konvertibilne izkaze menjajo. Dvoličnost, hinavščina, praznina. Ni čudno, da pljune po vsem, kar ji v roke pride.

Valčkasta

Še dobro, da znamo se s svetom vrtet,
sicer bi se nam zavrtelo,
že res, da kdaj zadaj, in drugič bolj spred',
kdaj suho, in kdaj bolj debelo…
Če kdaj zaustavi za hipec se čas,
ni sile, se vsaj mi vrtimo,
v preteklost ponese ravnanja nam glas,
potem spet v bodočnost hitimo…
Kot valček, nazaj, in spet malo naprej,
kako bi, po taktih, drugače,
morda do zelenih dospeli bi vej,
ko ne bi odločale hlače…
So v hlačah modrosti, spoznanj pravih bit,
sodnik vsega stvarstva pa čreva,
iz roda v rod isto znanje učit
še slednji si rod prizadeva…
Iskalci nenehni smo istih resnic,
že v zibeli so nam dajane,
ne vem, je še vedno pristojnost mesnic,
da nudijo sveže možgane?
Na en-dve-tri, en-dve-tri, složno v zasuk,
po notah življenjskega speva,
na cesti je šola, in v šoli je uk,
ki množično rado odmeva…
A kaj bi jezili se, enkrat si živ,
pa živi, kot zmoreš živeti:
ponavljaj, predano, v jati svoj čiv,
in pusti se s časom vrteti.

V žabjem svetu…

Žabe, zbrane sredi mlake,
joj, kako povsod doni,
so zagnale rega-kvake,
zanje lepše pesmi ni..
V pesmih svojih zaregljajo
in razlagajo svoj svet,
bojda dobro ga poznajo,
ves je v lužici ujet...

Uroš Vošnjak, Na severni strani srca (moji/m neki/m silni/m "ljubezni/m")

sobota, 29. oktober 2022

V časovju časa…

Polž po polžje polži, slini se prek trave,
vneto počasnjuje, ure ne odšteva,
čas mu večnost traja, mikajo daljave,
pa razvlači svoje sanje in v njih mineva…
 
Znoj znoječ znoječo v znoju zgodbo zlaga,
s hiško prek ramena, do neba rožiča,
trudi se z bremenom, dokler ne omaga,
in za hip vsaj do počitka trudnost ga prepriča…
 
Polžja je težavna, a se zlahka plazi,
sočen list solate, rajsko doživetje,
če ga za kosilo štorklja ne opazi,
še sosedu se na vrtu javil bo v dospetje…
 
Se v časovju časa čas po svoje piše,
hipec se razvleče, večnost je brzeča,
polž znoji znoječe, s čela srage briše,
zmenjen je, da sredi dneva lastno senco sreča…

V brezup…

Do poldneva bude se želje,
od jutra ranega naprej,
v imetju up gradi veselje
in pleza do zelenih vej…
 
Opoldne sonce dan razgali,
popraži upe in željé,
vrhovi sence so pognali,
v njih pa sanje se topé…
 
Popoldne čas je za spoznanja,
za nov začetek in izkaz,
vse do večera spev odzvanja,
ki nov je, kot je nov obraz…
 
Počasi tema se privlači,
ko v noč spreminja se večer,
v nespameti vse bolj junači
se nova pot, in ista zver…

Nikoli nisi bil sam…

… in nikoli ne boš sam.
 
Stavek. Nekajkrat sem ga slišal, namenjenega meni. Na zadnje letos.
 
Stavek, ki govori izključno o tem, da tisti, ki mi ga izreče, meni, da me pozna, dejansko pa bore malo o meni ve.
 
Stavek, ki posega v moje vedenje o meni, kakopak tudi v moje doživeto, na način, ki niti pod razno ne ustreza dejanskim stanjem, še huje, na način, da moje zavedanje samega sebe pod vprašaj postavlja.
 
Ne nazadnje, stavek, ob katerem bi lahko, ko bi se mi tako hotelo, crknil. Od smeha, kakopak.
Na svojih poteh sem bil vedno sam, in vsi tisti, ki so se mi, po nekih »razmeglitvah«, tozadevno pridružili, nikoli niso bili z menoj. Četudi se jim je zdelo, da so.

Utrinek

Ko večnost za večnostjo večnost utaplja,
škržati odlagajo v brajdah svoj spev,
v solinah potika za kljunom se čaplja,
kos čaka večer, da bo z vrha blestel…
Le puhaste sanje neba dlan gladijo,
potihnil je muren, žari sončen dan,
blag vetrc, ki bela ga jadra lovijo,
nalahno drseča čez modro ravan…
Pod borom, košata je senca, hladeča,
v daljave pogled mi raznaša oči,
in smola, da sreča  medi se, dišeča,
da duša, kot ptica, v višave leti…
Stegujejo roke prek polj artičoke,
se kmalu jim krone razprejo v okras,
na straži ciprese, visoke in sloke,
ki v nedra ujele premnog so že čas…
Bilo je, in bivalo zgolj da premine,
so leta razvila se v hrup, vsepovsod,
občasno se vračam, v nekoč, med spomine,
zastanem na poti, ki vodi od tod…

Tako je s tem…

Spet priča smo nemarnemu početju,
človeštvo svojo tvornost izkazuje,
ni sile, je hudo, a bo še huje…
 
Neumnost pravzaprav ni sama kriva,
za to, da je konstantna perspektiva,
rešitev je v vsesplošnem vnebovzetju!
 
Naj bog skrbi, kako se bo izmazal,
ko bodo strumno čez njega gredice
rohnele črede v boju za pravice…
 
Naj z lastno kožo čuti svoje delo,
in se povpraša: kaj me je prijelo,
da z blatom sem ves svet tako zamazal?!

Svet(l)ost teme…

Lahko častite svetih krajev griče,
a temni bodo vekomaj ostali,
in v smradu svojem se izkazovali,
klicoč nad podivjano zver biriče…
Na turnih bi nebesa se zjokala,
zvonijo z njih hinavščine zvonjave,
ki ne odrešijo se grde slave,
spočete v križu zubljev in bodala…
Pastirji vešči zlobo v zlo ravnajo,
so črni v duše, kot njih divje črede,
ki, v duhu bojda svete jim besede,
vse, kar ne prija, v hipu poteptajo!

Strah, ogroženost, nestrpnost, sovraštvo… vzgoja…

Strah sam po sebi NE OBSTAJA! Majhen otrok, ki se še »ne zaveda« objektivnih nevarnosti, bo stegnil roko in zagrabil tudi strupenjačo, če se mu bo znašla v dosegu…
Strah je zgolj čustven odziv na določeno situacijo, katero zaznamo v podobi grožnje. Strah torej mora imeti nek konkreten »predmet«, napram kateremu se porodi, se kot strah izkaže.
 
Grožnja, neka vsebina, ki jo zaznavam kot nevarnost, kot nekaj, kar » me« utegne ogroziti, delovati na mene v nasprotju z mojo voljo, neljubo delovati, »me« prizadeti, celo ogroziti moj obstoj.
Obstajata dve temeljni obliki teh »groženj«:
-          dejanske, OBJEKTIVNE grožnje, pri katerih obstaja realna verjetnost, da se mi bo zares nekaj slabega pripetilo, v kolikor se bom znašel v »njihovem« dosegu;
-          domnevne, SUBJEKTIVNE grožnje, pri katerih se čutim ogroženega nenehno in predvsem »v naprej«, ne čakajoč na to, da bodo nastopile neke konkretne okoliščine, znotraj katerih bodo tudi te domnevne grožnje postale realne, objektivne, »meni« zares preteče!
 
Razliko med obema ponazorim na sledeč način: A) v kolikor se bom podal v »naravo«, kamorkoli, v lastnem okolju, kjer prevladuje zelenje (trava, grmičevje, drevje…), imam REALNO možnost srečati se s – klopom… ker je dobršen del klopov okužen, obstaja pri vsakem »mojem« vstopu v »naravo« lepa možnost, da me bo klop okužil, da bom zbolel… TO JE REALNA GROŽNJA, in zaredi te grožnje skušam izvajati potrebne preventivne ukrepe, da preprečim morebitno okužbo/obolelost…
B) v kolikor se bojim nekih »bla-bla-bla-bla-bla« skrajnežev (toliko jih je, na vsakem koraku, pa ne samo v »tujini«, pač pa tudi kar »doma«… le da tistih »domačih« ne vidim najbolje, so preveč »meni« podobni, pa jih opazim šele takrat, ko se dokončno izpostavijo… da jih kar z »bla-bla« poimenujem, da ne bi kateremu krivice naredil, če bi nekega drugega izpostavil, njega pa »pozabil«), skratka, v koliko se bojim »skrajnežev«, ki v svojih skrajnosti bivajo tisoče kilometrov stran od mene, potem je možnost, da se bom »sam« soočil z njihovimi grožnjami tako majhna, praktično skorajda neverjetna, da se malodane ne bi smel bati tega, kaj »mi bodo naredili«, čeprav…
 
Nestrpnost, je čustveno ravnanje napram določenim vsebinam, v okviru katere se opredeljujem v nesprejemanje/zavračanje/odklanjanje teh vsebin, pomeni, da tudi navzven izkazujem nevšečnost teh vsebin meni. Tudi tu, kakor POVSOD drugod, obstajata dve temeljni podobi tega mojega zavračanja…
1.      v kolikor moj odnos do sveta temelji na ETIKI, potem zavračam VSE (in vsako) NEPRIMERNO VSEBINO/delovanje, ki je usmerjena proti sobivanju vseh različnosti, katere poseljujejo (vsem skupen) planet… in mi je popolnoma vseeno to, KDO kaj počne, pomembno mi je samo početje in njegova ne/sprejemljivost… katero opredeljujem tako, da ugotavljam ali je početje usmerjeno K ZAGOTAVLJANJU tega človečnega sobivanja, ali je usmerjeno K OGROŽANJU taistega sobivanja.
2.      V kolikor moj odnos temelji na VEČINSKEM opredeljevanju, ki razvršča predvsem, če ne izključno po sistemu »mi« in »ne-mi«, »naše« in »ne-naše«, in sem pristaš »logike«, da je »meni/nam« dovoljeno taisto, kar je »ne-meni/ne-nam« prepovedano… potem sem zgolj nerazumno bitje, ki povzroča natanko takšno stanje na svetu, kakršno je že – odkar na planetu Zemlja biva dvonoga žival! In že s tem, da PRIPADAM in da ravnanja ocenjujem ter ne/dopuščam izključno na temelju neke ne/pripadnosti, omogočam tudi to, da je moja ne/strpnost odvisna izključno od mojega (subjektivnega) počutja, od tega, da se znotraj lastne črede počutim varnega, medtem ko me neke ne-moje črede »ogrožajo«. In še največja žalost pri takšni, PREVLADUJOČI nestrpnosti je v tem, da ne temelji na REALNIH, DEJANSKIH grožnjah, pač pa se poraja iz PREDSODKOV in je privzgajana in privzgojena (v vsakem okolju posebej) skozi generacije!!!
 
Sovraštvo je zgolj potencirana nestrpnost, pri čemer potenciranje poteka na sila preprost način, a učinkovit, saj nagovarja NEMISLEČA in vodljiva bitja, katera brez plemenske pripadnosti niti preživeti ne morejo, pa jim ne preostane drugega, kot da se sučejo znotraj nje. In takšna bitja potrebujejo zapovedi-prepovedi-usmeritve-navodila, takšna bitja potrebujejo nekoga, ki jim bo govoril o tem, kaj je, in kaj ni prav, potrebujejo MEJE, vse meje in omejevanja, da bodo vedela »kaj-je-NAŠE-ozemlje/morje/gorovje/zrak/zelenje/živalstvo/tradicija…«, saj je ta »naše« v bistvu EDINA VSEBINA katero premorejo, na račun katere se lahko »ponašajo«, s pomočjo katere tudi sebi neko mesto »v svetu« iščejo in najdejo.
In je, to sovraštvo, v bistvu skrajno orožje, katerega uporabljajo spretni »plemenski poglavarji« predvsem zaradi tega, da – ostanejo plemenski poglavarji, kajti: ko bi ne imeli svojih plemen, ne bi imeli komu poglavariti.
 
Vzgoja? Z vzgojo (in z vsem, kar se kot njen »proizvod« izkazuje, od prepričanj, do ravnanj) je pa tako: KO BI BILA vzgoja DOBRA in »normalna«, potem bi bil posledično dober in normalen tudi »svet«, pa… če je s »svetom« nekaj narobe, potem se za to kaže zahvaliti, bržčas, »svetim človejaškim tradicijam«…
 
Na zdravje!

Sreč(n)a

So nožice potekle v stezice,
razigranost pognala je dan,
sonce se je razlilo čez lice,
vse skrbi pa sfrčale so stran…
Smeh se stresa, je volji do plesa,
otročad na vse kraje kipi,
legla babica v senco drevesa,
ded pa s klopce v nebo dim vali…
Cvet do cveta, čebelica leta,
potok v daljo odnaša vodo,
mlinček pa, kot da s krili opleta,
kamen zbuja, ko žene kolo…
Včasih sreča je zlahka doneča,
prav iz nič se najlažje rodi,
tam, kjer glad je nenehno hoteča,
prava sreča nikdar ne cveti!

(s)Par(jena)

Vsak kos ima svoj nos,
in to celo v pozlati,
vsak čas ima svoj špas,
pa boža ali mlati…
Vsak par ima svoj mar,
ki v eno dva poveže,
rad poči svet utvar,
če kaj med njiju seže…
Vsak lik ima svoj mik,
ni vsem prav isto krasno,
še luč ima svoj fuč,
svetilka gre, občasno.
Vsak stas ima svoj glas,
če komu kdaj ne rine,
golob pa, zgolj v okras,
pisari čez spomine…

Lepotičenje v zaman

Ni kozmetike, ki smrad izniči,
ni barve, da prekrije uš,
pa prav v zaman se lepotiči
nešteto nekih majhnih duš…
 
Lepota sama zmore stati,
nositi križ premnogih let,
je ni v barvila neka dati,
v podobe lažne je odet…
 
Diorja ni, in ne šanela,
ki čudež, majhen vsaj, stori,
ničevost vedno bo smrdela,
lepote pa v njej sploh ni…
 
Zaman se ličiš, in odevaš,
in barvaš kosme svojih dlak,
z všečnostjo le tja dospevaš,
kjer ti v ničevem je enak…

Sonožno smožno

Nad ritjo je šiba, nad šibo je bog,
nad bogom smrdljivo kopiči se smog,
nad  smogom je jutro, nad jutrom nov dan,
ki rad prek vse zmede prišel bi na plan…
 
Človeško, božjastno, prav vse hodi v nič,
masti se prav mastno s poštenjem hudič,
ponuja grižljaje zaman naokrog,
nad ritjo je šiba, nad šibo pa smog…
 
Še sonce rojeva se v sajasto stvar,
ko polna so čreva, je radosten far,
spodobnost gre šteti v drobirju ovčic,
so sajastih dušic, in sajastih lic…
 
O, blažena sreča in v smogu še bog,
čistoči posveča svoj glas zdaj dvonog,
a kaj, ko ne milo, ne svetih vod tuš,
ne spere gnilobe z umazanih duš!

Senca

Če nisi v tuji, svojo vodiš,
in upaš, da ne ubeži,
prav nizko si, po njej če sodiš,
zvečine se pri tleh drži…
Zalepljena je na podplate,
da podeli s teboj korak,
ko ležeš, gre med nočne svate,
ji prija, kaže, bolj svež zrak…
Je neprijavljena nevesta,
za velom temnim skrit obraz,
od rojstva, pa do smrti, zvesta,
njena svoboda, tvoj poraz…
Ne jadikuje, ko jo tlačiš,
prek nje posedeš svojo rit,
napihne se, če se junačiš,
prestrašena pa zna se skrit…
Le glej, da si do nje prijazen,
da je preveč ne ujeziš,
brez nje ostal boš sam, in prazen,
pa te odnese prvi piš.

Samo/kritična

Kako se zorenje razpleta,
se bik porodi iz teleta…
 
Še mlad sem hitel vražji svet spremeniti,
da zlo bi odmrlo, in vsem bi sijalo;
v sivini se kup je spoznanj zapisalo,
pa čakam zgolj dan, ko bom smel sestopiti…
 
…s te plehke vrtavke človeškega štetja,
ki v lastni se bedi oplaja,
ko rod za rodovi poraja,
za to zgolj, da žre radi žretja!

V čem je razlika?

V čem je razlika, če nekomu rečem, da je blato… ali smet… ali gnoj… ali izmeček?!
 
Samo v tem, da imam besedni zaklad?!
Ali, morda, tudi v tem, da vem, da slehernika ni za spoštovat, ker spoštovanja vreden ni?!

S klopi…

Na klopi srce, že povsem zarjavelo,
postrani ga malček zanaša,
nekoč je do sonca žareti hitelo,
zdaj lepi nanj prašna se kaša.
Kdo ve, komu pot je vodila korake,
zaljubljene, bržčas sanjave,
kdo tkal je iz puhaste pene oblake,
s klopi, prek nebeške planjave.
Šepeče, letijo podobe nekdanje,
nasmeh, in v njem dva objeta…
morda pa so z njim le izpele se sanje,
v njih želja, nikdar doživeta?
Sameva. Le tu in tam tujec ga zmoti,
da v času si nov dan utrne.
Življenje je čudno, prav rado se loti
in sanje na glavo obrne…
Na klopi srce, že povsem zarjavelo,
prek njega minulost se vleče.
Se v cvetno poljano je jutro odelo,
dehteče, medeno dišeče.

Prepričana neumnost…

Neumnost je praviloma vedno prepričana, če ne v drugo, potem v – lastno umnost!
 
Marsikdaj neumnosti pustim do tega, da je prepričana v to, da me je prepričala. In me tudi je. A v nič drugega, kot v to, da – je neumna!

S časom…

Prek polja vleče se meglica,
in skoznjo sonce sili v dan,
počasi, v kapljicah pronica…
 
V podobah starih oživela
so leta upov, časi sanj,
v njih pesem, davno onemela…
 
Brsteče trate, razigrane,
kipele polne so želja,
za čas, ki zna sejati rane…
 
V grenkobi sreča sme končati,
kadar hiti, da se razda,
a nima komu se razdati…
 
Številne maske, raznorazne,
in tisti zase, svet vrti,
v zgodbe lažne, hladne, prazne…
 
Pa zlahka megla se prelije,
prek duše, prek srca, oči,
da le za redke še prisije…

Rep(asta)

Moj cucek pasjedlaki,
ki rep počez vihti,
se v modni je kloaki
zapisal med ljudi,
jo-men zdaj natepava,
in tace meče v špik,
postrani poplesava
v svet repastih odlik…
 
Mu rep je že v naturi,
se z njim rodil je v svet,
navzdol ob hudi uri,
v veselju pa v oplet,
nad ritjo z njim modruje,
jo-jo iz dneva v dan,
še bolj, ko načrtuje
s kostjo do svetih sanj…

Razumno bitje…

Protestiram, se je pridušal Tar, tudi jaz sem razumno bitje!
Ampak, nisi, sem ga hitel miriti...
Kako, da nisem, poglej skozi okno...
Ja, vem, še kako se zavedam, v mnogočem si krepko boljši, ampak...
Čemu potem tudi jaz ne bi smel biti razumno bitje, čemu tudi jaz ne bi smel terjati človekovih pravic?!
Poglej, Tar...
Samo zaradi tega, ker ne hodim po dveh?!
Bržčas tudi zaradi tega, morda celo izključno zaradi tega, pa...

In je začel vaditi. Že nekaj dni se uri, morda mu bo tudi uspelo. In bo dahnil: končno, postal sem razumno bitje!