Poljana,
v vetrce razlita,
dlanijo
svoj mehkobni glas,
drsi
drhtečnost nenapita,
v
mamljiv opoj ovit obraz…
V
sladkost stezice noči dane,
teko vse
bližje, vsepovprek,
vrelina
diha kdaj zastane,
na
kratko, za čaroben vek…
V
prepletu divje melodije,
nebo
vrti se, zagori,
in
strela svoj urok razlije,
in svet
na kratko izpuhti…
Med
sencami, po čarni poti,
na
vratih up, prosim, ne moti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar