Včeraj
mi je neka (krepko) mlajša oseba, ženskega spola, dejala nekako takole: Držite
se, pazite nase, imejte se radi. Najprej moraš imeti sebe rad, če hočeš tudi
drugim dajati…
E,
drago dekle, sem ji želel pojasniti, to ne bo povsem držalo! Ne sebe, rad moraš
imeti svoja prepričanja – v kolikor so v etično naravnana. Ne sebe, rad moraš
imeti svoja ravnanja, izkazovanja – v kolikor tem prepričanjem sledijo. Ne
sebe, rad moraš imeti – človečno, moralno, edino pravilno! Do sebe pa…
Do sebe
moraš biti pa strog, marsikdaj celo neprizanesljiv, in moraš, od sebe,
pričakovati, zahtevati vsaj toliko, kolikor pričakuješ, zahtevaš od drugih,
raje celo več!
Teh, ki
imajo »najprej sebe radi« na svetu mrgoli, in jih je, v vseh časih, krepko
preveč, da bi bil svet drugačen, boljši. Ne nazadnje – mar ni to, da imaš rad
sebe, odlika sleherne živali, ki, v okviru tistega boja za obstanek, najprej na
svoje interese gleda, in to počne, preprosto, samo radi tega, ker – moraš najprej
imeti sebe rad?!
Ne
nazadnje – mar so tisti, ki so se zoperstavljali nekim dejanskostim, in v
okviru njih tudi občim mnenjem, ravnanjem, tudi občemu »najprej imeti rad sebe«,
in so to počeli za to, da danes živimo, načeloma vsaj (in niti pod razno ne
mislim na materialne zadeve!), bolje, kot so živeli nekoč, imeli najprej radi
sebe?!
Niso!
Ko bi to tudi pri njih veljalo, potem se ne bi našli razni galilei, ki bi v
imenu resnice svoje glave na tnala polagali!
Ni komentarjev:
Objavite komentar