Izhodiščna
trditev: gromozanska večina človeštva ravna "po občutku", z drugimi
besedami - nagonsko. Peščica deluje (tudi) drugače, pa zmore celo razumsko.
Pomeni, da je pri večini človeštva edina razlika, ki to večino raz/loči od
(preostalih) živali: velikost "spominske enote". Pojasnim...
To, da
ljudje zvečine (za)res delujemo v prvi vrsti "po občutku" (in je
sleherno drugačno ravnanje le "stvar priučenosti"), še najbolje
ponazorijo primerjave iz dejanskega življenja. Denimo:
- otrok
bo skorajda v 100 % primerih stekel za žogo čez cesto, če ga ne bodo - drugače
naučili (pomeni, da steče prek natanko tako, kot to naredi žival... če je niso
- izkušnje, dresura - drugače naučili);
- otrok
bo pograbil tudi kačo, strupenjačo, če se mu bo "pri roki" znašla
(razen, če ga ne bodo drugače naučili... prav tako, kot bo tudi žival, še
neizkušena, tlačila svoj "nos" proti kači, razen... če je
nagoni/izkušnje/dresura... niso drugače naučili);
- otrok
bo tlačil v usta (tudi v ušesa, nos...) vse, kar se mu bo za v usta prikupno
zazdelo (razen, če ga ne bodo drugače naučili... prav tako, kot bo to počela
žival... če je nagoni/izkušnje/dresura... niso drugače naučili)...
Z
drugimi besedami: izhodišče je povsem ENAKO, razplet pa - krepko v prid živali,
ki... bo lastne "občutke" oplemenitila z izkušnjami, in se ne bo...
če grem od zadaj proti začetku... zastrupila s hrano, za katero bo vsaj
dopuščala možnost, da utegne biti
"strupena"/"pokvarjena"/"nezdrava" (prosim,
govorim o "živali, ki živi znotraj svojega naravnega okolja", ne o
živali, katero je človek docela "spridil", pa niti do
"pridobivanja nekih posebnih izkušenj/možnosti izbir/e" priti ne
more!)... in se bo rjovenju (nestrpnega) leva na daleč izognila (ter ne bo šla,
kakor počnemo ljudje, nestrpnosti celo - dodatno - razpihovati!!!)... in bo
bistveno več časa (premisleka/"poguma") potrebovala za to, da se bo
čez navadno dvopasovno cesto pognala (če bo imela negativne izkušnje, seveda),
kot je "čas", ki ga potrebuje človek za to, da - steče prek
avtoceste...
Da smo
vodljivi (dirigirani) znotraj nekih vsiljenih nam vzorcev, to dokazujemo še
najbolje kar sami... vsakokrat, ko ob nekem našem "mi" dobesedno
poskočimo, in hitimo zagovarjati ta "mi", češ da ni samo sila
pomemben (za nas!), pač pa je njegov obstoj celo nujen... kajti - brez njega
tudi "nas" ne bi bilo... žal, a gre za kruto dejstvo, v vseh
primerih, v katerih se lahko (napram preostalemu svetu) "izkažeš"
predvsem/izključno s svojo (pravo)ver(nostj)o, narodnostjo, politično in katerokoli
drugo pri-pad-nost-jo... in: dokler PRIPADAM (nekomu, nečemu), do tedaj me ni v
podobi "lastne volje, lastnine", pač pa sem le - pripad tega nekoga
ali nečesa, le delček, zrnce neke vsebine, ki je vsebina le toliko časa, dokler
- "skupaj držimo".
Čemu
govorim o "večini in peščici"? Preprosto...
Ne vem,
če je moč "na osnovi občutka" (kakor deluje večina) zaobjeti tisto
SPOZNANJE (nekih zakonitosti), tisto LOGIKO (ki mi pove o tem, kako VSE stvari
na tem, doslej spoznanem, svetu delujejo po domala enakih zakonitostih, med
katerimi so temeljne zadeve tiste, ki govorijo o tem, da ima vsaka posledica
svoj vzrok, in da je vsak vzrok obenem tudi posledica nečesa... pa dokler krog
ni sklenjen, in je še zadnja posledica obenem tudi kot vzrok prepoznana... in dokler
na temelju tega ne dojamem, da večnega ni drugače, kot tako, da se nenehno
spreminja, pomeni da iz samega sebe nekaj drugačnega - čeprav še vedno na
pogled enakega - porodi...)... kakorkoli že, ne vem, celo za NEMOGOČE se kaže
to, da bi se dalo na osnovi "občutka" VIDETI tiste nevidne zadeve, ki
so prvega sestavljalca računalniškega programa popeljale v smeri - same
sestavitve in zapisa tega, nekega, konkretnega, "otipljivega"
programa... in to celo na tak način, da danes zmorejo sestavljati neke svoje
programe številni programerji, ki sicer ne vidijo tistega, kar je prvi
sestavljalec videl, a so bili zmožni dojeti neko "osnovno logiko",
razumeti pojasnilo svojih učiteljev in se - naučiti izvajati obrt, pisanje
računalniških programov!
Ljudje
ravnamo "po občutku"... RES JE, vendar... ko bi se zavedali tega, da
ravnamo "po občutku", potem bi svoja mnenja oblikovali kot...
"zdi se mi", "če se ne motim"... skratka, izjasnjevali bi
se v "pogojni obliki", ob kateri bi predvsem sami(m) sebi dopuščali
možnost, da se - motimo! Vendar, ne, mi izjavljamo, strogo in nedvomno,
TRDITVE, s katerimi izpričujemo to, da "VEMO"... in še bolj,
izpričujemo to, da se niti tega ne zavedamo, da - le neumnost zmore biti
prepričana v tisto, česar ne pozna (ker ni imela KDAJ/KJE spoznati, pa tudi ne
more razumeti, še manj - z različnostjo primerov, in drugače kot v podobi
prepričanja - dokazati)!!!!!
V
ilustracijo: delali so poskus, in so (v "Ameriki") ljudi, mimoidoče,
spraševali o tem, kakšna temperatura mora biti v "jedrskem" reaktorju,
da bo le-ta pravilno deloval... seveda, dali so jim nekaj možnosti... in ENEGA
SAMEGA NI BILO, ki bi rekel - "ne morem vam odgovoriti, ker ne vem, in bo,
po vsej verjetnosti, napačno, to, kar bom rekel..." !!!!! Enega samega NI
BILO, ki bi izkazal - zmožnost RAZUMSKEGA ODZIVA(nja)!
Podobno
delujemo nenehno, in tudi na volitvah... in podobno lastno razumskost
izkazujemo (tudi) takrat, ko ne moremo niti povsem običajnega kroga videti (in
lasten delež prepoznati), kroga, ki poteka, na primer, takole:
1. izvolil sem neprimerne... 2. neprimerni so neprimerno ravnali (neprimerni,
po zakonih logike, NE MOREJO delovati primerno)... 3. nastale so posledice,
neprimerne (kadar neprimerni neprimerno ravnajo, posledice ne morejo biti
primerne!)... 4. te posledice mi niso všeč, so mi neprimerne (drugačne niti
biti ne morejo, kadar neprimerni neprimerne iz/volijo, pa ti izvoljeni
neprimerni neprimerno ravnajo in so posledice njih neprimernih ravnanj -
neprimerne!)... 5. ODGOVOREN sem za nastalo situacijo, ker NISEM bil (dovolj)
PRIMEREN, da bi o tako resnih zadevah - odločal!!!! A, ne, pri nas
"razumni" (bolje: po občutkih delujoči) raje s prstom na
"druge" po/kažejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar